Moja punca sedaj že tri dve leti obiskuje študij predšolske vzgoje. V tem precej uživa, saj si želi nekoč biti vzgojiteljica. Ko pa je nekaj časa nazaj začela opravljati prakso, pa je ugotovila, da je lahko to precej stresno, oziroma se moraš na varstvo otrok precej navaditi.
Praksa se je začela tako, da si je našla vrtec, kateri jo je bil pripravljen sprejeti na izobraževanje. Tedaj so skupaj naredili okviren načrt, kako bo praksa potekala, ter je tedaj že lahko začela. Ko pa je prišel tisti prvi dan, mi je, ko se je vrnila domov, začela razlagati, da je bilo delo precej naporno. Imela je ravno tisto najmlajšo skupino otrok, za katere je morala precej dobro skrbeti. To je tedaj vključevalo tudi previjanje, hranjenje, umivanje, igranje in tako dalje. Dela je rekla, da kar ni zmanjkalo. Celoten teden pa je imela za varstvo otrok ravno to skupino. Moram pa reči, da se je tisto pritoževanje po službi, oziroma praksi, hitro končalo, oziroma se drastično zmanjšalo. Že po tretjem dnevu ji je delo postalo precej všeč, saj se je na to že precej navadila.
A naslednji teden je dobila drugo skupino otrok. To so bili tisti najstarejši v vrtcu. Ti otroci so bili veliko bolj živahni, ter so zahtevali več pozornosti in energije od nje. Tako je tisti ponedeljek doma spet sledilo nekaj pritoževanja. A ker je bila precej prilagodljiva oseba, se je tudi na to skupino hitro navadila. Do konca prakse pa se nato ni več niti enkrat pritoževala, ter ji je varstvo otrok postalo precej všeč. Sedaj je prepričana, da se je pravilno odločila za študij, saj jo je začelo delo precej veseliti.
Sedaj pa že komaj čaka, da konča z faksom, oziroma izobraževanjem, ter se končno zaposli v kakšnem vrtcu, ali pa odpre celo svojega, saj je v to prepričana.