Nikoli nisem mislila, da bova midva tista, ki bova potrebovala pomoč. Bila sva skupaj že več kot deset let, preživela vzpone in padce, vzgojila dva otroka, gradila dom. A nekaj se je počasi začelo lomiti. Ne naenkrat, ampak počasi, skoraj neopazno. Pogovori so postajali krajši, dotiki redkejši, razumevanje manjše.
Prvi je besedo izrekel on: Mogoče bi nama pomagala psihoterapija za pare. Priznam, zvenelo mi je grozeče. Kot da priznavava, da sva v težavah. Ampak bila sva. Le da si tega dolgo nisva upala priznati na glas.
Na prvem srečanju sem bila tiho skoraj polovico ure. Vse mi je bilo čudno. Tujec pred nama, osebna vprašanja, tih prostor. A nekaj v meni je reklo: vztrajaj. Psihoterapija za pare ni bila čudežna rešitev, ni bilo vse jasno po enem obisku. Bila pa je varen prostor, kjer sva spet začela govoriti. Ne o otrocih, položnicah ali urnikih. O naju.
Učila sva se, kako poslušati, ne le slišati. Kako izraziti jezo brez krivde. Kako povedati, da si prizadet, ne da bi obtožil. Počasi, nežno, a iskreno. Terapevtka nama ni dajala rešitev, ampak postavljala ogledala. In midva sva se prvič po dolgem času spet zares videla.
Danes ne trdim, da je vse popolno. Še vedno pridejo dnevi, ko je tiho ali napeto. A psihoterapija za pare nama je dala orodja in predvsem zavedanje, da odnos ni samoumeven. Da se vanj vsak dan vlaga z besedami, dejanji, in tudi s tem, da si včasih upaš priznati: ne gre nama najbolje. In nato skupaj poiščeta pot nazaj.
Psihoterapija za pare nama je pomagala odložiti ponos, ki naju je pogosto tiho razdvajal. Spoznala sva, da ni sramota prositi za pomoč, ravno nasprotno, to je bil dokaz, da nama je še mar. Danes to poveva tudi drugim, ko se kdo po tihem zaupa, da ne ve več, kako naprej. Če odnos kaj pomeni, je vreden truda. In terapija je lahko prvi iskren korak v pravo smer.