Akvadukt je vodni objekt ali mostu podoben objekt za pretok vode, zlasti prek globeli in strug.

Je predhodnik današnjega vodovoda in eno največjih arhitekturnih čudes Starih Rimljanov. Pred Rimljani so jih gradili že v Indiji in Perziji, vendar so jih najbolj izpopolnili prav Rimljani. Za Rimljane so bili akvadukti izrednega pomena, saj so se lahko samo s pomočjo njih hitro in enostavno oskrbovali z vodo vsa večja mesta. Bili so zgrajeni po vseh delih Rimskega cesarstva od Nemčije do Afrike, največ pa jih je bilo v samem Rimu.

Tambomachay, Cusco, Peru

Tambomachay je arheološko najdišče inkovskega imperija pri mestu Cusco v Peruju. Najdišče, ki ima vzdevek inkovsko kopališče, so nekakšne toplice z vrsto akvaduktov, kanalov in slapov na terasastih skalah. Kraj je bil najverjetneje antični SPA za vladarje in pomembneže.

Ferreres akvadukt ali Hudičev most, Tarragona, Katalonija

V rimskem obdobju se je Tarragona imenovala Tarraco. Dodeljen ji je bil status rimske kolonije in med vladavino cesarja Avgusta (63 pr. n. št.–14 n. št.) je postala eno najpomembnejših trgovsko-pristaniških mest v Sredozemlju. Cesar Avgust, ki je tu živel dve leti, jo je leta 27 pr. n. št. povzdignil v prestolnico novoustanovljene province Tarraconensis. Štiri kilometre od mesta leži Hudičev most, ki je bil del vodovodnega sistema, ki je mestu zagotavljal vodo. Visok je 27, dolg pa 249 metrov. Grajen je v dveh nivojih, spodnji ima 11 lokov, zgornji pa 24. Od leta 2000 je na seznamu Unesca.

Pont du Gard, Francija

Pont du Gard je rimski akvadukt, ki prečka reko Gardon v južni Franciji. Je v bližini mesta Vers-Pont-du-Gard. Most je del akvadukta Nîmes, 50 kilometrov dolgega sistema, zgrajenega v prvem stoletju našega štetja za prevoz vode od izvira v kraju Uzès do rimske kolonije Nemausus (danes Nîmes). Most ima tri nivoje lokov in stoji 48,8 m visoko. Vodovod se na celotni dolžini spusti po višini le 17 metrov, medtem ko se je most spusti za samo 2,5 cm, kar kaže na izjemno natančnost, ki so je bili v tistih časih sposobni doseči inženirji in arhitekti. Na seznamu Unescove svetovne dediščine je zaradi svojega zgodovinskega pomena od leta 1985.

Puquios, Nazca, Peru

Puquios je stari vodovodni sistem ljudstva Nazca, ki so živeli na tem območju od 100 pr. n. št. do 800 let n. št. Kdaj so bili akvadukti, ki v dolino pripeljejo svežo vodo, narejeni, se ne ve natančno. Strokovnjaki predvidevajo, da okoli leta 50. Skupaj je 36 akvaduktov, ki so večinoma še delujoči in jih uporabljajo lokalni kmeti.

Aqua Claudia, Rim

Antični rimski akvadukt je začel graditi zloglasni rimski cesar Caligula leta 38 n. št.,, dokončal pa ga je cesar Claudius leta 51 n. št., po katerem tudi nosi ime. Vodovodni sistem Claudia je bil dolg 69 kilometrov, najvišja točka je pri 28 metrih. V Rimu so za časa Rimljanov (v razmiku več kot 500 let) zgradili 11 vodovodnih sistemov (akvaduktov), poleg Claudia pa so najbolj znani še Aqua Anio Vetus, Aqua Anio Novus in Aqua Marcia.

Cezareja, Izrael

Cezareja je sodobno mesto ob Sredozemskem morju v bližini pa stojijo ostanki antičnega mesta Caesarea Maritima, ki je bil v svoji zgodovini rimska in pozneje bizantinska provinca. Vodovodni sistem z akvadukti, ki je bil v uporabi kar 1200 let, je za časa rimske province v 1. stoletju našega štetja dal zgraditi kralj Judeje Herod Veliki.
Zaradi Sredozemskega morja in zgodovine je Cezareja prijeten in zanimiv turističen kraj.

Segovia, osrednja Španija

Vodovod je bil zgrajen v 1. stoletju, med vladavino cesarjev Domicijana, Nerva in Trajana. Akvadukt je del vodovodnega sistema, ki je iz 17 kilometrov oddaljene reke Fuente Fría pripeljal vodo v Segovio. Zgrajen je iz opeke in granitnih blokov. Danes je ohranjenih okoli 1.200 metrov s 166 loki na 120 stebrih v dveh nadstropjih, z največjo višino okoli 35,1 m. Leta 1985 je bil še vedno delujoč akvadukt, ki je glavni simbol mesta Segovie, skupaj s starim delom mesta pa je vpisan na seznam svetovne dediščine Unesca.

Valens, Istanbul, Turčija

Akvaduktu Valens po turško rečejo Bozdoğan Kemeri, kar pomeni akvadukt sivega sokola. Akvadukt je služil kot glavni izvor pitne vode za vzhodno rimsko prestolnico Konstantinopel. Ime je dobil po rimskem carju Valensu, ki ga je dal zgraditi v drugi polovici 4. stoletja. Skozi stoletja je bil večkrat poškodovan, po padcu Konstantinopola leta 1453 pa ga je dal obnoviti turški sultan 
Mehmet II. Danes je Sivi sokol ena od večjih turističnih znamenitosti Istanbula.

Foto: Shutterstock

Liza - 47/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 47/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.