Zaslepljeni od ljubezni spregledamo marsikaj.

V tistih začetnih, medenih tednih, ko je celoten odnos le smehljanje na romantičnih zmenkih, strastno premetavanje po postelji in obmetavanje s sladkobnimi sporočilci, polnimi čustvenega izrazoslovja preko poenostavljenih grafičnih ikonic, lahko pri osebi, s katero smo, spregledamo marsikaj.

Ljubezen je namreč slepa, govorijo vedno znova. In resnično je. Kot čustveni koncentrat nas naredi imune na malenkostne, nepomembne stvari, ki pa nam znajo kasneje, ko ta imunost popusti, pokvariti prej popolno sliko.

To so tiste stvari, tiste malenkosti, ki danes dvema zaljubljencema ne pomenijo ničesar, že jutri pa so lahko razlog za boleč razkol.

Dober tek

Na začetku razmerja je hrana bolj ali ne orodje za druženje. Da se sveža zaljubljenca izogneta nepotrebnim občutkom lakote, se lahko povabita na skupni obed. Tam on ugotovi, da ona iz omake kot petletni otrok ločuje grahke in iz sladice popraska vse mrvice. To mu je ljubko, ker na začetku so takšne posebnosti celo prisrčne. Odnos do hrane je pri svežih zaljubljencih bolj na dnu rednostnega seznama. Dokler ne zleze v njene spodnjice, mu je na teh skupnih večerjal pomembno le to, da ima ona dovolj razvit okus, da loči telečji zrezek od amputiranega stopala. Zato moških na začetku tudi ne moti, da je njej v bistvu vseeno, kaj ji v restavraciji prinesejo pod nos in, da se prehranjuje zgolj zato, ker ji tako veli narava. Kasneje v razmerju pa hrana postane še kako pomemben medosebni dejavnik.

Naj na tem mestu povem, da sam sicer nisem pretirano vešč kuhar, a tisto, kar znam skuhati, skuham dovolj dobro, da bi si upal celo koga povabiti na pokušino, če ne bi večino kuhanja opravljal v spodnjicah in večino prehranjevanja pred televizijo. Zdi se mi torej, da mi je uspelo razviti neki zdrav odnos do hrane, da razumem njeno mesto v naši kulturi in mi zato hrana, pa naj bo losos na posteljici iz rukole ali pa na hitro zavreta hrenovka, pomeni več kot le sredstvo za preživetje. Pri ženskah pa je to pogosto precej drugače. Ženske na vprašanje "Kaj bi jedla?" rade odgovorijo le "Vseeno mi je." Ta 'vseeno' je na začetku zmenkov popolnoma nemoteč, ker večino prehranjevanja opravljata v restavracijah – tam vsak naroči nekaj naključnega z jedilnika, potem to skuha neki kuhar, ki ga ne poznaš in te niti ne zmoti, če je ona potrebovala 20 minut, da je na koncu izbrala solato s piščancem in potem polovico pustila na krožniku.

Leta dni pozneje pa hrana v razmerju postane tudi del komunikacije. Jesti moramo vsak dan, večkrat na dan in takrat se nemalokrat zgodi, da partnerja začneta jedi pripravljati doma. Takrat pa tisti 'vseeno' začne zveneti nespoštljivo in daje občutek, da ni nič dovolj dobro. Trud, ki gre v pripravo jedi, se zdi zaman, ko ona potem brska po krožniku, večino pusti, čez pol ure pa se priklopi na vrečko čipsa, češ, da je lačna. Hrana kot vezni člen med partnerjema ima pomembno vlogo – ko nekomu pripraviš hrano, s tem zanj skrbiš, ga neguješ, kar posledično seveda pomeni, da ga želiš osrečiti. Če to ne uspe, je tisti, ki je hrano pripravil ali jo priskrbel, logično razočaran. In takrat tudi to, da je ona iz skupne mešane solate pojedla samo mini mocarele, ni ljubko.

Ko 'jaz' postane 'midva'

V razmerju ni prostora za sebičnost. Ko po dolgem dnevu odpreš hladilnik in ugotoviš, da tiste čudovite sladoledne lučke s čokolado in mandlji ni več, ker to zdaj pač ni več samo tvoj hladilnik, ampak tudi njen hladilnik, zato si lahko svobodno postreže, moraš to preprosto sprejeti. Seveda se tu in tam pripeti, da on z vso nabrano slastjo pogleduje po tistem čokoladnem ježku, ki si ga ona v sladkornem transu tlači v usta, brez vsakršnega namena, da bi ponudila vsaj grižljaj, a bistveno je, da v razmerju postopoma opustimo idejo 'samo moje'.

Kljub temu v odnosu nihče ne pričakuje, da bomo s partnerjem delili več, kot zmoremo. Samo zato, ker sta skupaj, še ne pomeni, da lahko ona nekega dne od njega zahteva ledvico, se pa pogosto pripeti, da nekdo v odnosu ne more opustiti nadzora nad lastnino in zato ves čas kuje seznam, kaj je vsak od partnerjev doprinesel, in to potem uporablja kot izhodišče za prepire. Morda celo vztraja, da so njegove stvari samo njegove. To potem ni usklajen odnos, ampak sostanovalski dogovor, kjer vsak pere svoje cunje, vsak pospravlja samo svoje posode, vsak poje samo tisto, kar je sam kupil. Če smo malenkostni pri tem, kaj komu pripada, bo to kasneje v odnosu ustvarjalo zgolj prezir in odpor.

Govor za pogovor

Dolgo sem se družil z ljudmi, ki so imeli pretirano potrebo po popravljanju slovnice drugih. Tako dolgo, da sem se tega navlekel tudi sam. Ko sem to navado potem nesel v novo razmerje, je na začetku še morda bilo ljubko, ko sem njej med kofetkanjem popravil napačno uporabo dvojine ali pa jo sredi zagretega pripovedovanja zgodbe prekinil zgolj zato, da sem tisti boleči "brez da bi" popravil v "ne da bi" in "za kaj se gre" v "zakaj gre". Izpostavljanje teh malenkosti, ki so mi jih drugi s svojim nenehnim popravljanjem zapekli v možgane, kasnejev razmerju njej niso bili več zelo zabavni. Če jih je sprva še sprejemala s kislim nasmehom, je pozneje samo še vzdihovala in zavijala z očmi. A to je dvosmerna cesta. Kot je nekomu nadvse moteče, da odrasel človek še vedno ne zna uporabljati predlogov s, z, k in h, je moteče tudi drugi osebi, če jo nekdo nenehno popravlja, sploh, če to popravljanje prekinja tok pogovora in moti vpetost v pripovedovanje. Ta oseba se potem počuti kot petletni otrok, ki mu nekdo želi pokazati, kdo je tu pametnejši.

Kaj bomo gledali?

Televizija omogoča, da par pasivno ležanje na kavču in nemo strmenje v isto točko klasificira kot kvalitetno preživljanje skupnih uric. Tako lahko skupaj v enem maratonskem vikendu pogledata vse sezone serije Orange is the new Black in se potem v nedeljo zvečer le zadovoljna potrepljata po zadnjicah, češ, kako čudovit vikend sva preživela skupaj.

A urniki obeh partnerjev niso vedno tako prijetno usklajeni. Na začetku razmerja, ko je gledanje televizije čisto zaresen zmenek, se sicer zvesto držita dogovorjenih časovnic za gledanje skupnih serij, v dolgoletnem razmerju pa potem to pravilo včasih kar odpade. In potem nekdo od obeh zaspi na kavču, drugi pa vseeno pogleda še tri dele naprej. Naslednji dan on ve, da je Johnny mrtev, ona pa mu to neverjetno zameri.

Kar se sliši trivialno, v resnici nosi globlji pomen. Bonton gledanja televizije v paru se ne naša le na to skupno aktivnost, ampak v bistvu velja za vse, kar sicer praviloma počneta skupaj: nakupovanje, obiskovanje prijateljev, jutranji tek ali dnevno pregledovanje vseh spletnih objav o smešnih mačkah. Ko nekdo v paru ne upošteva, da določene stvari počneta skupaj, in te dejavnosti mirno počne kar sam, to drugemu da občutek, da je njegov čas v odnosu pomemben le takrat, ko se prvemu zdi vredno in smiselno vključiti tudi svojega partnerja.

Če ste torej tisti partner, ki svojega lastnega užitka ne more zadržati tako dolgo, da bi lahko naslednji del serije pogledala v dvoje (ali še huje, pogledani del si ogledate še enkrat s partnerjem in vmes opozarjate, kdaj se bo zgodilo kaj dobrega, kot da druga oseba potrebuje navodila za gledanje televizije), si raje ne omislite naročnine na Netflix, ker se bosta sprla še preden vam bo potekel brezplačni testni mesec.

Napisal: Darjo Hrib

Liza - 36/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 36/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.