Veliko ljudi, ki jih poznam, ima na prvi pogled popolnoma strukturirana in smiselna življenja, pa v bistvu sami pri sebi še vedno ne vedo, kdo točno so. Kakšno je njihovo mesto v vesolju, na tej neskončni časovni premici, ko enkrat smo, potem pa nas več ni. In so zmedeni, saj so prepričani, da nekaj počnejo narobe.

Občutek, da so nekje na življenjski poti narobe zavili, jih preganja iz različnih razlogov. Ker so morda stari 40, pa se počutijo, kot da so 25, in so zato nemirni, spogledljivi, še vedno v nekem iskanju. Ali pa morda delajo nekaj, kar jih veseli, pa se jim zdi, da bi v bistvu morali delati nekaj, kar jih ne, ker bi to prineslo več denarja.

Tako jim veli družba zaslužka namreč. In potem so tu tisti, ki so sicer zadovoljni z vsem, kar se dogaja okoli njih, a so prepričani, da je njihovo življenje dolgočasno. Čeprav so to osebnostno med seboj zelo različni ljudje, pa imajo pod črto nekaj skupnega – vsi se v resnici ubadajo z neprijetnimi kazalniki, da pravzaprav končno (in pohvalno) postajajo oseba, kakršna morajo biti. Če se tudi vi najdete v teh znakih, se morebiti ta čudovita transformacija dogaja tudi vam.

Zavedanje lastnih težav

Mladostni, krepostni in pa predvsem neizkušeni smo razloge za vse naše težave iskali v drugih. V starših, ki nam nečesa niso pustili, v prijatelju, ki ni imel časa, v dekletu, ki se ni pravilno odzivalo na naša namigovanja, v družbi, ker je neodobravajoče gledala na naš lenobni samovšečni obstoj. Danes, desetletja pozneje, so občutki drugačni.

Točno vemo, katere težave imamo in kako se z njimi soočamo. Razumemo svoje strahove, razumemo, kaj nas spravi v slabo voljo, vemo, do kod sega naš koncept zaupanja v druge. In temu primerno znamo izbirati odločitve, s katerimi se vsem tem težavam izognemo.

Banalni primer: najstnik je tečen, ko je lačen, a ne ve, da je tečen, ker je lačen. Zato benti na svet, jezen je na vse druge, dokler mu nekdo ne postreže nečesa užitnega. Jaz zase zelo dobro vem, da sem nadvse naporen, ko sem lačen, zato poskrbim, da se ne družim na prazen želodec, ker bom siten, razdražljiv in miselno neprisoten. In ko neko takšno posebnost prepoznaš pri sebi, lahko to deluješ tako, da nate ne vpliva.

Vedno težje zaupanje

Življenje je polno razočaranj. Posledično torej pomeni, da so starejši ljudje verjetno doživeli več oblik teh razočaranj. Zato 40-letniku veliko težje 'prodajaš bučke', kot se ljubkovalno reče, ko ti nekdo poskuša v naročje stresti kopico laži, prirejenih resnic in vsesplošnih bedarij, kot pa kakšnemu bolj naivnemu in lahkomiselnemu dvajsetletniku.

Ko doživiš prelomljene obljube in prevare, postaneš bolj previden. Postaneš skeptik. Skeptiki pa zelo dobro vemo, kako deluje ta svet, v katerem živimo. Zato ne zaupamo hitro in kar vsakomur, ker potrebujemo več kot le besede, da verjamemo. Ljudje, ki so si pridobili naše zaupanje, so zato dragoceni in redki, a se potrudimo, da ohranimo ta odnos na dolgi rok.

Življenje nam je dolgočasno

Pred kratkim sva z dolgoletno prijateljico sedela na rutinski kavi in se spominjala dogodkov iz preteklih let, češ, zdaj imamo tako dolgočasna življenja, včasih pa smo celo poletje preživeli z družbo na morju in se je vedno nekaj dogajalo. In potem vprašanje – kaj pa se je dogajalo? Kaj smo počeli? In so se spomini zavrteli nazaj.

Eno prijateljico smo poskušali povezati z drugim prijateljem, kakšno spogledovanje se je spremenilo v avanturo, kar je posledično pripeljalo do izbruhov ljubosumja nekje drugje, vmes pa se je dramatiziralo glede ljudi, ki sploh niso bili z nami. Vse skupaj je bilo v bistvu kot kakšna precej slabo režirana limonada.

Zaključek: življenje zdaj ni bolj dolgočasno, samo kup neke nepotrebne drame se je sčasoma izločilo. In to je lahko zgolj dobra novica. Kljub temu je nezadovoljstvo z lastnim življenjem pri mojih vrstnikih izredno pogost razlog za nerganje.

A dejstvo je, da potem, ko v življenju nekaj dosežeš, nekaj doživiš in predvsem veliko tudi preživiš, je vedno težje biti zadovoljen s svojim življenjem, saj vedno stremimo k temu, da bi dosegli nekaj več. To nekaj več je bilo včasih dobiti telefonske številke vsaj petih deklet v enem večeru, danes pa to morda pomeni napredovanje v službi ali grajenje hiše.

Rutina ubija ne glede na starost, je pa res, da za razbijanje te rutine pri štiridesetih potrebuješ nekaj več kot le liter rdečega vina in vstopnino za nočni klub. No ja ... morda pa tudi ne?

Nenehno pomanjkanje časa

ura

Kolikokrat od vrstnikov slišim to oguljeno pritožbo, da 24 ur v dnevu ni dovolj za vse, kar morajo postoriti. In vendarle je to del zrelega življenja, ko moramo nenehno loviti ravnotežje med službo in zasebnostjo, med obveznostmi in željami.

In čeprav se pogosto zdi, da nam vse skupaj polzi iz rok, ker ima dan na koncu vendarle samo tistih 24 ur, pa je to izredno pogosta situacija pri uspešnih ljudeh, saj je občutek pomanjkanja časa le posledica trdnega prepričanja po doseganju še večjih in boljših uspehov. Ti pa so dosegljivi le, če v že tako hektičnem dnevu storimo še nekaj več.

Spomin na napake in zavedanje, da jih ni vredno obžalovati

Včasih nas možgani presenetijo s kakšnim nepričakovanim diapozitivom iz preteklosti, s kakšnim utrinkom pozabljene neprijetnosti. Takrat je običajen odziv potem preplet misli o tem, kako bi bilo super, če bi lahko skočili v preteklost in sami sebe ustavili, preden smo sprejeli tisto ali ono slabo odločitev.

Zrelost pa se potem izrazi v tem, da sami pri sebi ugotovimo, da obžalovanje ne reši ničesar in da je bila tista situacija v preteklosti splet okoliščin in naših takratnih izkušenj.

Če bi se postavili v tisti trenutek še drugič, bi verjetno storili isto, ker bi bilo naše vedenje in pričakovanje isto. Kar lahko spremenimo, je prihodnost. In to, da se na podlagi preteklosti naučimo, da slabih odločitev, kot je bila tista, ki nas še vedno bega v mislih, ne bomo več sprejeli.

V večni skrbi za prihodnost

V neki točki življenja se začnemo zavedati, da v bistvu nismo neuničljivi, kot smo mislili, ko smo na absolventskem izletu pijano skakali s pečin, da pred nami ni neskončna količina časa in da se nepredvidljive stvari dogajajo kar naprej.

Zato zmeda in strah nista nenavadna občutka zrelih ljudi, ki vedo, da vsega vendarle nimamo pod nadzorom in da je prihodnost neki popolnoma nedoločen koncept. Je pa zmagoviti del v tem, da znamo kljub skrbem in v luči nepredvidljivosti vseeno izpeljati vse obveznosti, se držati predpisanih rokov in načelno stopati novim izzivom naproti.

Naučimo se le, da moramo osvojiti dan za dnem in ne vse naenkrat, saj se bodo na koncu stvari zgodile tako, kot se morajo – za vsakega od nas posebej, po ravno tako vsakomur specifičnem časovnem intervalu. Vse, kar lahko naredimo, je le to, da iz vsakega dne naredimo največ, kar lahko.

Darjo Hrib

Liza - 19/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 19/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.