Kaj vam ti dve besedi pomenita? Kaj sploh pomeni plemenitost? In kaj je duh? Pa ne tisti, ki straši po hodnikih starodavnih gradov in ga vidimo v hollywoodskih filmih kot prikazen, odeto v belo rjuho.

Povezava duha in plemenitosti je unikatna instalacija, kjer se po mojem mnenju združita duhovna nadgradnja s plemenitostjo, ki danes pomeni eno od najvišjih stopnic na lestvici vrednot. Plemenito osebo krasijo nesebičnost, altruizem, sposobnost, da se odreče nekaterim lastnim egoističnim interesom in da deluje v dobrobit drugih, a pri tem ne pričakuje nobene nagrade ali protivrednosti.

Za plemenitost označujemo delovanje, ko oseba nekaj da skupnosti, partnerju, sodelavcem in se pri tem ne počuti, kot da je nekaj žrtvovala, temveč jo osreči že sama akcija.

Plemenitost je družbeno pogojena in je individualna, med drugim se je oblikovala kot posledica primarne vzgoje in vzgleda pomembnih družinskih članov. Ko govorimo o plemenitosti duha, ne moremo mimo dejstva, da ta lastnost krasi tiste ljudi, ki so ozaveščeni in prepričani vase, da lahko s svojimi viri in zgledom delujejo v dobro drugih in jim to ne predstavlja težave ali pa imajo neko računico, ki jo skrivajo.

Torej danes ne govorimo o materialnem bogastvu, ki ga nekdo razdaja ali obdaruje ogrožene skupine. Predmet današnjega razmišljanja je, kako delovanje posameznika označuje stopnjo njegove duhovne zavesti. Plemenita oseba kaže dobronamernost, velikodušnost, zna oprostiti in druge razume, četudi se z njimi osebno ne strinja.

Čeprav so človeška zavist, privoščljivost in ljubosumje tipične značilnosti slovenskega narodovega značaja, še kar ne verjamem, da večina nas deluje na zgoraj opisan pogon, torej da jih/vas/nas poganjajo zlonamerna občutenja, s katerimi tako rekoč škodujemo drugim.

Torej bi lahko rekli, da so antipod plemenitosti, ko nam je mar za dobrobit drugega človeka, ko se potrudimo drugemu narediti nekaj lepega in ga s tem osrečimo, a ob tem smo srečni tudi mi sami.

Za nekatere ljudi je to zelo težek koncept, ker so ujeti v kupolo lastne nevoščljivosti in razmišljanja, da če se meni slabo godi, pa naj se sosedu še dvakrat bolj. Pravim, da se to vedno nekje beleži in da bo končni račun vedno tudi prišel – tako ali drugače.

Pa razmišljam, ali je res tako zelo težko biti zadovoljen, da je nekomu drugemu uspelo, kar nam ni. Vem, da sta človeška neumnost in žlehtnoba neizmerni, a vendar zakaj želimo nekomu nekaj slabega, če mu lahko želimo veliko dobrega? Kje je tu hakelc?

Ali gre za to, da se vedno primerjamo z drugimi in ali je nekdo drugi boljši od nas, ga rajši ožigosamo in poskušamo porezati, potlačiti ali pa bi nam bil lahko v vzgled, kako smo lahko še boljši, bolj plemeniti in bolj radodarni s svojim notranjim bogastvom in modrostjo. Prepričana sem, da tako lahko presežemo ozkoglednost duha in tista nizka in težka čustva, ki nas še dodatno bremenijo. Kaj pa imamo od tega, da smo privoščljivi nekomu, ko mu gre slabo ali ga boli? Kako to opravičimo pred sabo? No, seveda, ali sploh razmišljamo o tem?

Danes postavljam več vprašanj, ker gre za področje plemenitosti duha, ki ga vsakdo verjetno tudi po svoje opredeljuje. Mogoče nekateri še niso slišali za to skovanko. Mogoče nekateri menijo, da je spet neka novodobna pogruntavščina, ki pravzaprav ne pomeni nič. Kakorkoli, tokrat vas poskušam prepričati, da razmišljajte tudi v smeri plemenitosti. Duha.

Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar Pucko, ki vodim projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva sem na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pogumno pišite na: info@svetovalnica.si. Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi na socialnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.

Lisa - 42/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 42/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.