Odpusti in pozabi! Pogosto je lažje reči kot storiti. Kajti vsega res ne moremo odpustiti tako zlahka. Toda lahko si pridete na čisto ...

Človek se počuti, kot bi dobil hud udarec v trebuh, pogosto ostane brez besed – nova kolegica širi neresnice o nas, starši nepravično razdelijo premoženje, najboljša prijateljica izblebeta naše skrivnosti ali pa izvemo, da nas je partner varal. Boleče za nas so tudi zamujanje drugih, strupene opazke ali nepozornost.

Velika bolečina

Zares huda pri žalitvah in razočaranjih je nemoč. Ko imamo občutek, da smo postali žrtev slabe volje ali zlobnosti drugih ljudi in da ne moremo ničesar narediti.

In takrat se začne: v mislih se vedno znova vračamo k pripetljaju. Povlečemo se vase ali pa poskušamo kaznovati zlobneža. In iz žalitev se žal pogosto učimo, da nikomur ne moremo zaupati ali pa, da lahko taki postanemo tudi sami.

Tukaj seveda velja, da nas slaba volja le zastruplja. In čustvena obremenjenost dejansko privede do zakisanosti telesa, zato denimo psihologi poudarjajo pomen odpuščanja. To osvobaja in nam pomaga, da spet gledamo le naprej.

Zakaj je tako težko odpustiti?

Odpuščanje zahteva čustven napor. Zastaviti si moramo vprašanja in se potruditi, da sami v sebi preskočimo ovire. Idealno je sicer, da se pri tem obojestransko lahko znebimo vseh očitkov in lahko rečemo: spet je vse v redu.

Vendar tako ne gre vedno. Dobro se je zavedati, da odpuščanje avtomatično ne pomeni, da je dejanje drugega opravič­ljivo. Lahko rečete: to je bilo grdo, a ti odpuščam. In tudi to še ne pomeni, da lahko druga oseba še naprej dela tako, kot je delala prej.

Obstajajo tudi meje!

Ni nam treba dovoliti vsega. Včasih je krivica enostavno prevelika. Pomembno je, da od sebe ne zahtevano popolne odpustitve, saj se tako čustven stres le še okrepi – travme pa ne odpravimo. Pomembno pa je, da pod preteklostjo potegnemo črto.

Žal mi je!

Lahko se opravičimo ali ne! Kajti pogosto naredimo manj napak, kot si mislimo.

Odločitev

Veliko žensk se kar naprej nekaj opravičuje. Celo za stvari, na katere nimajo vpliva. Torej: preden se začnete opravičevati, pomislite, ali je opravičilo res potrebno. In tudi, ali res kaj obžalujete ali pa želite le razbremeniti svojo vest.

Dejanje

Seveda je prijazno, če tudi pri majhnih nesrečah povemo, da nam je žal. Toda dovolj bo preprost 'žal mi je'.

Iskanje kontakta

Če ugotovite, da ste naredili napako, to tudi priznajte. Morda napišite elektronsko pismo ali pa osebo pokličite.

Ne preveč besed

Dolgo opravičevanje običajno ni dobro sprejeto. Bolje je počakati, da nas prizadeti kaj vpraša.

Sprava

V zelo težkih primerih pomaga, da osebo, ki ste jo prizadeli, vprašate, kako bi lahko popravili napako.

Končno spet neobremenjeni

Upoštevajte občutek

Včasih smo preponosni, da bi priznali, da nas je nekdo prizadel. Delamo se, kot da je vse v redu. Napaka, kajti potlačena ali zlagana čustva ne bodo izginila. V ozadju delujejo naprej! Pomembno je, da si priznate, da ste prizadeti in jezni.

Zaznajte bolečino

Kdor je prizadet, je ujet v lastne občutke. Pomaga, če smo aktivni in če si zastavimo vprašanja, kot so na primer: Kaj natančno me je užalilo? Se počutim zaničevano? Kakšno vlogo igra stara rana? Zakaj je prišlo do tega, da se tako vede? Si prav tolmačim njegove/njene besede?

Distanca

Morda boste ugotovili, da vas je oseba prizadela namerno. Ali pa morda, da vse skupaj sploh ni tako grozno. Oboje morate ugotoviti in razumeti, da jeza in bes na dolgi rok škodita le vam! Torej se je treba ograditi od tega čustva.

Poiščite mir

Vprašajte se, ali lahko odpustite ali ne? Če je odgovor da, samo še premislite, ali je potreben pogovor. Ali pa odpustite molče. Lahko si tudi rečete, da je ta tema zaključena. Če vam to ne uspe, si lahko pomagate tudi s terapevtsko pomočjo.

Lisa - 48/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 48/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.