Psihologinja, izredna profesorica dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič iz generacije v generacijo na Fakulteti za socialno delo mlade rodove opozarja na to, da je življenje absolutno delo in učenje s tem, da skupaj soustvarjamo odnos, družino, znotraj katere lahko vsak otrok napreduje, če ima podporo in pomoč, če družina vidi svetlikanje v njem, če tudi sam družino soustvarja.

Da delo in učenje prinašata veselje in ustvarjalnost. Pa ne samo otrokom, učimo se lahko do konca življenja.

Katere osnovne stvari naj bi starši omogočili otrokom za njihov zdrav razvoj?

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: Prva stvar je ta, da starši otroku posredujejo temeljno izkušnjo 'ti si v redu, jaz sem v redu'. Iz takega odnosa imajo otroci vso 'šanso', da so srečni, kompetentni, samozavestni ... Pomemben je tudi odnos med staršema. Dete je v redu, a sva v redu tudi starša v svojem odnosu.

Seveda je za stanje 'midva sva v redu' po-treben proces skupnega učenja. Se z rojstvom otroka delo šele začenja?

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: Rojstvo otroka je le srečen začetek. Številni mislijo, da smo starši že kar z rojstvom otroka. Ena od najtežjih nalog novega spoštljivega učenja je, da starši v odnosu do otroka spoštujejo drug drugega, kar pomeni, da si vlogi staršev in partnerjev ne nasprotujeta. Da tisto, kar mama naredi dobro otroku, oče razume in je dobro tudi zanj ter se s tem strinja. Temu pravimo zavezništvo med staršema, se pravi spoštljivo upoštevanje drug drugega pri ravnanju z otroki. Za to, da si zakonca v vlogi staršev ne nasprotujeta, je potrebno učenje, saj ko starše 'zateče' prvi otrok, še nimajo tovrstnih izkušenj in je to za-nje nekaj povsem novega. Za vsakega živega človeka je to nova izkušnja.

V čem je težava?

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: Težava je, da partnerja ne verjameta, da se morata tega naučiti skupaj. Morata slišati drug drugega, se pogovarjati in s tem naredita odprt prostor za dogovarjanje. V to morata vstopiti osebno, želeni izid pa je zavezništvo med staršema za otroka, da spoštujeta drug drugega v ravnanju z otrokom in tudi drugače, da si vlogi staršev in partnerjev ne nasprotujeta. To je učna snov, ki ne more biti neosebna, saj ne moreš biti neoseben do partnerja, ki je na novo oče skupnega otroka.

Se pravi, da se otrok uči tudi iz partnerskega odnosa staršev?

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: Partnerski odnos določa vlogo otroka. Če drug drugega upoštevata v ravnanju z otrokom, potem ima otrok svobodo, lahko svobodno, varno raste, je sam svoj in ima dve varovali. Ni mu treba skrbeti ne za enega ne za drugega starša. Sme pa biti varno odvisen od njiju.

Ko govorimo, da morata upoštevati drug drugega v ravnanju z otrokom, to pomeni, da ni potrebno, da ravnata enako, ampak da spoštujeta drug drugega. V vsaki družini so različni vzorci, ker so starši iz različnih okolij in imajo drugačna izkustva biti otrok. Vse to je v redu, če se zmoremo pogovarjati in soustvarjati spremembo.

Recimo, če bi bilo po meni, ki sem bila sedeča mama s knjigo v roki, bi najina otroka sedela doma in brala. Mož pa je športnik, hribolazec, in ko je šel z otrokoma na Triglav, sem se sicer bala, sem pa ga tudi podpirala. Ko sem gledala fotografije, na katerih sta otroka visela s skale, sem hotela to prepovedati, pa nisem. Učitelj družinske terapije mi je nekoč rekel, da imajo moji otroci srečo, ker imajo očeta.

Ker oče otrokom predstavlja nekaj drugega kot mama?

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: Ja, že to, da je druga oseba, je pomembno. Najtežje je, če otrok od svoje mame ali očeta ne more nikamor oditi. Tako pa lahko od mame odide k vlogi, da je njun sin, iz te vloge lahko pogleda na mamo in na očeta in potem iz vloge očetovega sina pogleda na mamo in skozi svojo vlogo maminega sina pogleda na očeta, obenem je njun sogovornik v tem, kaj od njiju potrebuje. Tako je mogoče soustvarjati skupno življenje. Pomembno je tudi, da si vlogi staršev in zakoncev ves čas ne nasprotujeta.

S tem spodbujata otroka, da se razvije v svobodno osebo?

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: Otrok ima svobodo, če mu ni treba skrbeti za starše, če so starši v zavezništvu naredili prostor, da sme biti otrok, in prispevajo k temu, da mu je jasno, da je v redu in so tudi starši v redu ter mu omogočijo, da dobi izkušnjo lastne vrednosti.

Je ta izkušnja ključnega pomena za otrokov razvoj?

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: Seveda, zelo pomembno je, da otrok dobi sporočilo, da je v redu, ker je in sme biti takšen, kot je. Se pravi, da dobi sporočilo, da je takšen, kot je v temelju, v redu. Pomembna pa je tudi otrokova pravica do resničnosti.

Kaj je to?

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: To je pravica otroka, da čuti, kar čuti, da je v stiku s svojimi čustvi, mislimi, načrti. Ampak tudi glede tega je težko, ker v tem svetu še vedno v glavnem ni spoštovanja otroštva, saj z otroki še vedno ravnamo tako, da jim damo vedeti, da mi vemo namesto njih s svojimi izkušnjami v svojih primerih.

Otroka je treba vprašati, kje so njegove izkušnje in kaj lahko naredimo skupaj. Seveda je otroku treba tudi povedati, da ne more delati, kar hoče, ker se je o tem treba dogovoriti. Gre za strašno bogastvo, ko se starši lahko pridružijo otroku, da gledajo z njegovimi očmi, razumejo njega in njegov odnos do njih. Pridružijo se otroku v tem, da ga podprejo. Pomembno je, da otrok sme čutiti, kot čuti, sme biti jezen, ampak kako bo ravnal, se vsi skupaj dogovorijo. Starši mu postavijo okvir, znotraj katerega je živ, poseben, edinstven.

Tudi to ne steče samo.

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: Ključni in temeljni potrebi vsakega člana družine, začenši z otrokom, sta dve.

Ena je potreba po ljubezni, povezanosti, bližini, prijateljstvu, pripadnosti, ki se veže s potrebo – in znanjem – da skrbiš za drugega.

Druga, enako močna in neločljivo povezana s prvo, je potreba vsakega človeka in tudi otroka, da je edinstven, samosvoj, poseben, avtonomen in se uči skrbeti zase. S tem je kompetenten za svoje življenje in lahko pove: "Ne delaj mi tega, to me boli!" To je neločljivo povezano s potrebo vsakega človeka, da se nauči ljubezni, prijateljstva, solidarnosti in skrbi za druge.

Da se nauči empatije?

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: Ne le to, še več, da zna tudi pomagati, sodelovati, biti solidaren. To so temeljne potrebe v medčloveških odnosih, ki sploh niso same po sebi umevne. Za vse to sta potrebna delo in učenje. K temu bi dodala temeljno sposobnost za ljubezen. Potreba po ljubezni je že v nas, kaj pa z njo naredimo, je odvisno od nas.

Se moramo sposobnosti za ljubezen naučiti?

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: Sposobnost za ljubezen moramo razviti, učiti se moramo ravnati z ljubeznijo. Mislimo, da je ljubezen nekaj, kar se nam zgodi. Otrok pa se o ljubezni začne učiti že prek odnosa staršev drug do drugega in do njega. Se pravi, da se za ljubezen odločimo, je nekaj, na čemer delamo in jo varujemo. In se veselimo. Nobene garancije ni, da ostane, zato moramo razvijati sposobnost, se naučiti ravnati v ljubezni in z ljubeznijo. Tu smo zelo šibki. Še ena sposobnost je, ki jo v življenju potrebujemo, to je sposobnost za pogajanje.

Še nekaj, kar nam ni položeno v zibelko?

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: Pomembno je, da se odpre pogovor, kaj bi kdo rad in česa kdo ne prenese ter kako to uskladiti. Pogovor je treba soustvariti. V družinskih situacijah je dragoceno, če si upamo v odprtih prostorih za pogovor tvegati nove dogovore. Če v ključnih kriznih situacijah sami ne zmoremo, uporabimo sposobnost dobrih pomočnikov, terapevtov, da se jim pridružiš tam, kjer sporočajo: "Poglejte, kje ste, kam želite priti. Želite z mano stopiti v proces učenja?" Sicer je pri pogajanju pomembno, da se pogovarjamo, kaj in kako bomo nekaj rešili, kaj bo kdo od partnerjev za to storil, spremenil, da bo šlo. Veščina pogajanja je zelo pomembna za otroke v najstniških letih, potrebna pa je tudi sposobnost za konflikt.

Mar ni konflikt nekaj nezaželenega?

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: Običajno je tako, da konfliktov ne priznavamo, jih prekrijemo, enostransko rešujemo ... Če vsak pove svoje, nastane težava, saj vidim tebe, ki misliš povsem drugače, in obratno. Sposobnost za konflikt je zelo kompleksna sposobnost, ki jo slabo negujemo. Družina brez konfliktov ne more biti, je mrtva družina, ker ne gre brez potreb posameznikov v družini, ki so v navzkrižju s potrebami drugih. Konflikt nima dobrega predznaka zato, ker z njim ne znamo dobro ravnati. Reševanje konfliktov s pogajanjem ali pogovorom je možno samo, če lahko pričakujemo, da vsak nekaj da, da bo nekaj dobil. Rezultat mora biti takšen, da vsi zmagamo.

Napisala: Suzana Golubov. Foto: Igor Zaplatil.