Še posebej pa to velja za december ...

Ko sem se proti večeru vrnila iz pisarne in se s skodelico čaja zleknila na kavč, sem si nazaj prevrtela sobotno oddajo Dan najlepših sanj, v katerem je nastopila prijateljica Helena in njena zlata mamica Gabriela. Kje naj začnem …

Heleno sem spoznala, ko sem dobila svojo prvo službo. Prvič sva delali skupaj na tridnevnem potepu po Prekmurju in ljubezen se je zgodila. Vse od tedaj, na vseh službenih potovanjih, kamor se odpraviva, namesto v dveh ločenih hotelskih sobah vedno tičiva v skupni postelji in v resnici nama poljubčkov in objemčkov ni nikoli dovolj.

Hitro po tem, sem spoznala tudi njeno mamico. 'Moja punčka' me kliče, vsakič ko me vidi. Me objame. Pohvali mojo kolumno. Članke. Vedno znova jo rada vidim, čeprav jo vidim premalo. In ko sem včeraj tako gledala oddajo, v kateri sta s Heleno odgrnili vsaj delček zavese, ki je do zdaj visela pred njuno težko preteklostjo, si nisem mogla kaj, da zdaj tukaj ne bi povedala svojega mnenja. Če sem se v preteklem tednu zgražala nad odnosi, se moje negodovanje v tem tednu še nadaljuje in po težkem dnevu sem se zato še toliko glasneje spraševala, kje je pravica na tem svetu. Tako srčna ženska, kot je Gabriela, bi si po vseh kriterijih zaslužila življenje v palači, z dobrimi ljudmi, lepo naravo in 365 dnevi počitnic. Zasluži si, da ji vsak dan nekdo pove, kako krasna je. Kako spoštovanja vredna je njena skromnost. Dobrosrčnost. Odkritost. Realnost.

Zasluži si, da bi namesto pred pop zvezdniki oboževalci zaradi njene dobrote skandirali pred njenim oknom. Draga Gabriela, tako radi prebirate moje besede, in te so zdaj samo za vas. Vaša skromnost me je ganila in vsakič znova mi v oči stopijo solze, ko pomislim na to, kako ste se morali včasih počutiti ob ljudeh, ki brez posebnih pretresov pohodijo dostojanstvo, čustva in moralo. Gabriela, vi ste moji idol! Nobena Marilyn Monroe ali Kate Middleton. Vi! Kljub vsemu, kar ste prestali, se mi je zdelo, da čisto do nobenega ne gojite zamere. Da ste samo srečni, da je šlo mimo in da ste zdaj na ‘drugi ravni’. Da veste, da tiščanje zamere ne pomaga. Da jeza in trma in vse drugo, kar pride zraven, ne naredi nobene koristi. Veste, ko te včasih vprašajo, kaj boš, ko boš velik? Včasih sem si želela biti profesionalna ustvarjalka ali pa televizijska voditeljica, zdaj si želim le, da bi bila tako fajn kot Gabriela. Po svetu želim hoditi s tako dvignjeno glavo, s takšnim veseljem v srcu, s takšnim navdušenjem in s toliko ljubezni kot Gabriela.

Tudi jaz si želim, da bi hčerka o meni govorila tako lepe stvari, kot jih Helena o vas. In tudi jaz si želim, da bi na svet gledala s takšno kristalno jasnostjo, kot ga vidite vi. Zame ste eden večjih ljudi, ki sem jih utegnila spoznati in svet bi bil veliko lepši, če bi po njem cepetalo več takšnih, kot ste vi. S tem v mislih zaključujem tokratni praznični zapis. Ganjena. Ponižna. Z novimi vprašanji o pravičnosti, pa vendar. Čisto vsem želim, da bi praznike preživeli v družbi tistih, ki jih imate najraje. Da bi se zavedali, da ni pod smrečico tistega, kar šteje, ampak okoli nje. Dragi moji, vesele praznike!

Besedilo: Kaja Berlot

Liza - 1 / 2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 1 / 2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.