Vrtnarjenja sem se lotila približno tako kot vseh stvari v življenju – po svoje.

Ja, v življenju imam eno resno težavo, ki pa, moram priznati, mene niti ne moti (druge se mi zdi, da veliko bolj), ne ljubi se mi poslušati nasvetov in napotkov. Tako kot za nobeno stvar ne bom natančno prebrala navodil, tako tudi za večino stvari ne bom pazljivo poslušala nasvetov bolj izkušenih ljudi.

Skratka – vrtnarjenje sem se lotila že lani, a mi je uspelo kupiti le orodje, ker sta me potem pomlad in poletje nekako prehitela. No, letos me je na vrt privabil sosed iz sosednjega bloka, ki je kar sam od sebe začel obrezovati mamino vrtnico in smreko, kar me je resno znerviralo. Res ne želim, da se zoprni sosedje dotikajo sledi, ki jih je na tem svetu še pustila moja mama.

In sem na sončno nedeljo planila na naš mali vrt sredi starih ljubljanskih blokov. Nedelja je namreč edini dan, ko vem, da vsi pošteni in izkušeni vrtnarji počivajo in se pripravljajo na nove vrtičkarske zmage, ki jih bodo nanizali čez teden. S svojo trmo in močno desnico (evo, da se obiski fitnesa končno tudi v praksi obrestujejo) sem v eni uri z malo motiko prekopala vrt, izpulila travo ter pridelala kar nekaj sena, ki ga žal ne bodo pojedle domače krave, ampak bo romalo v zaboj z bioodpadki.

No, poleg sena sem dobila še nekaj žuljev na moji bolj računalnika vajeni ročici, vendar tudi ta se bo sčasoma utrdila. Ampak vam moram povedati, da je bilo vse tisto kopanje in mahanje čudovito sproščujoče, čeprav me je že naslednji dan presenetilo, koliko trave in neznanega plevela sem spregledala. No, naslednjo nedeljo sem že povsem po svoje – brez repa in glave – posodila (no 'poflancala', kot pravijo ljubljanske solatarice) malo solate in pora, za katerega sem bila sicer v svoji neuki mestni glavi prepričana, da je drobnjak, ampak ni pomembno – obožujem por.

Nadležni sosed je verjetno po ogledu mojega slabo splaniranega in obdelanega vrta zadnjo nedeljo še posebno močno molil in upal, da se vdam in mu predam vrtiček, a jaz sem sila ponosna na svoj dosedanji letošnji dosežek, pa če mi ne zraste niti list solate. Danes grem po zelišča in dišavnice, malo razmišljam še o radiču in bučkah. Skratka, pa da vidimo, kako kaj deluje moj vrtnarski nagon. Bo kaj zraslo ali nič? Saj vam pravim, nima zveze – jaz uživam, ko kopljem in še mimogrede jezim sosede.

Tina, glavna urednica

Liza - 16/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 16/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.