Tiste redke dneve, ko sem v Ljubljani, vedno izkoristim za srečanja s prijatelji. In tako se zadnjič s Petrom odpraviva na pivo, ko se začne nekdo za mano oglašati s čudnim "uuuuu".

Takoj sem seveda pomislila, kdo ima zdaj spet kakšno noro teorijo o televizijskem programu, ki jo mora deliti z mano, in kako bo trajalo kakšne slabe pol ure, da se ga kulturno znebiva, pa da se končno posvetiva pomembnim pogovorom, za katere imamo v zadnjih časih res zelo omejeno minutažo. Pogledam bolje in vidim, da so to moji bratje! Bratje fantje. Imam jih namreč približno deset: le eden je zares moj biološki brat, vsi preostali so v mladosti pač bili zraven. Družinica. In super so.

Takoj sva seveda prisedla in gromki smeh je zavel po lokalu v trenutku, saj se je nenadoma vzpostavila ista energija kakor pred stotimi leti, ko smo bili še polni adolescentskih hormonov. In ker smo vsi hodili na Osnovno šolo Vič, ni bilo težko najti skupnih anekdot in spominov na razbojniško mladost. Ja, to so tisti fantje, na katere so vpile starejše prebivalke naselja, da naj že enkrat nehajo nabijat žogo.

To so tisti fantje, ki so pozimi zabadali petarde v pasje drekce in se potem še eno uro smejali, da kakšno foro so izvedli. To so tisti fantje, ki so tresočih rok dali vso mesečno žepnino, da bi trenutni punci kupili nekaj lepega in to so tisti moji srčni fantje, za katere veš, da bi te še danes prišli iskat sredi noči na avtocesto, če bi počila guma, ker ve se, da "našo Ani bo vedno čuvala Vič mafia."

Kaj preveč mafijski sicer niso, vsi so pošteni fantje z dobrim smislom za humor, ki so iz fantov, ki so brusili kolena in komolce na trdem betonu in bildali mišice na kolesih Kekec, ki so zrasli gor na pašteti in marmeladi in ki so v šoli še dobivali vzgojne klofute in ključe v glavo, zrasli v dobre može.

In smo nazdravili: da smo vsi živi in zdravi. Da nam je bilo res lepo. In še je. Sledilo je spominjanje na lepe čase, ko je bila mladost še sproščena: ko smo se cele popoldneve pojali naokrog po naselju in nihče ni niti pomislil, da obstajajo tablice, po katerih bi do interneta dostopali s prstkom. Naši prsti so bili konstantno umazani od peska, ker smo se šli zemljo krast.

Za nohti je bilo črno od lubja, ker smo plezali po drevesih in sanjali, kako bi na vrhu največje krošnje naredili hiško, pa se tam basali s tistimi sladolednimi palčkami, ki so bile v bistvu zmrznjen sok. Pa spomnim se poletnih dni, ko sem fante hodila iskat na slavno basket igrišče in jih podila h kosilu, saj sem bila vsem nekako starejša sestra in me je doletela ta čast, da najavim kruti odhod domov. Zdaj pa so zrasli. Vozijo svoje avtomobile, hodijo v službe, živijo odraslo življenje, ki je bilo takrat še tako daleč in nepredstavljivo.

Vezi pa so ostale. Moj brat ima sicer dva majhna otroka, ampak si vedno utrga čas za svoje prijatelje iz mladosti. Če je treba, mu kdo izmed njih izklopi telefon, da lahko ostane še malo, saj so pogovori vedno prepolni smeha. In še vedno mi je pogled nanje nadvse zabaven: eden velik, drugi mišičast, spet tretji z dolgimi lasmi, četrti ni zamenjal mode že od osnovne šole, peti je postal isti kot njegov oče in tako naprej. Vsi odrasli, a vsi še vedno majhni fantki. Ki bodo vedno, kakor sami sebi rečejo – Vič mafia.

Eden od njih se je odločil postati poklicni vojak in vedno pokliče, kadar pride z misije. Spet drugi še vedno živi pri mami in nabija računalniške igrice, pa je kadarkoli pripravljen priti na kavo. Ki jo morajo plačati drugi, saj si še kar ni našel službe. Tretji pride vedno s punco, ki je sicer ostali ravno ne marajo in si privoščijo kakšno podtalno šalo na njen račun, ki se ji najbolj gromko smeje ravno ... njen fant. To je pač to.

Fantje bodo vedno držali skupaj. Poroke, pogrebi, tujina, zveze, nesrečna naključja, neumni doživljaji in žuriranje do te mere, da gre kaj narobe. In koga se pokliče? Vičane. Spomnim se, kako je bilo, ko smo pričakovali prvega otroka generacije, ki ga je 'zakrivil' ravno moj Duši. In ko smo bili na pivu, da proslavimo novo dete, novi rod, za katerega upamo, da bo prav tako super kul, kot smo mi, je eden od bratov fantov pametno prijavil: "Veš, ne glede na to, kam si se preselil, tvoj 'tamau' bo vedno Vičan!" In smo se zasmejali, z grenko nitjo zavedanja, da čas hitro beži in da smo lahko za vse skupaj prav res globoko hvaležni.

Lisa - 22/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 22/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.