V petek sem šla tako kot po navadi v službo s kolesom.

Po jutranji jogi sem bila popolnoma umirjena (prvič sem ostala tudi na 10-minutnem sproščanju po koncu vadbe, kar je zame zares velik napredek), tako da ni čudno, da me je zajel val popolnega miru, ko sem pač v svojem ritmu in vsa zadovoljna sama s seboj kolesarila proti centru mesta. In v tisti moji nirvani (ki se mimogrede zgodi zelo redko) in misli na kavo, mi je zadaj začel nadležno trobiti nekdo na mopedu. Moja reakcija je bila morda res malo počasna in mopedist – gospod v svojih 60. letih – mi je med vožnjo mimo mene siknil, da naj se vendar pri strani vozim in naj ne oviram prometa. No, tukaj se je pomirjevalni učinek joge končal, gospod še stavka ni končal, ko sem mu že zabrusila, naj bo tiho in naj se spelje najprej. A očitno je bil tudi 'priletni mopedist' v odlični dnevni formi sikanja in mi je še čez ramo zakričal: "Matr si ti ena tečna baba."

Najprej sem že hotela na semaforju nadaljevati besedni spor, ko mi je v nekem trenutku vse skupaj postalo noro smešno. Prav smešno se mi je zdelo, da mi je rekel tečna baba. Kar videla sem ilustracije zoprnih žensk, ki z valjarjem v roki in s skuštrano pričesko na vratih čakajo svoje može, ki zamujajo domov po službi. Ali pa kakšne malce sitne gospe, ki se pritožujejo nad postrežbo v trgovini in nespoštljivim vedenjem najstnikov na avtobusu.

Ampak, a veste, kaj, vseeno mi je bilo, da sem tečna baba. Še pred nekaj leti bi gospodu poskušala dokazati, da je on bedak, zdaj se mi ne ljubi več. Pa naj bom tečna baba. Morda edina od dobrih strani nadležnega kopičenja let je, da mi je čedalje bolj vseeno, kaj si vsi mislijo o meni.

Z lahkoto rečem, kar si mislim (no, to že od nekdaj), vprašam, kar želim, pa če je še taka neumnost, in mirno izdavim NE, ko se mi nekaj ne ljubi in se mi ne zdi pomembno za moj obstoj. In celo čudež – vse večkrat sem zaradi lastnega zdravja tiho, ko mi kdo kaj 'pametuje', ker se mi enostavno ne ljubi več ukvarjati z nadležnimi ljudmi. Zaradi mene sem lahko vsem tečna baba, ne samo mopedistu in mojima otrokoma, res mi je vseeno. Pravzaprav ne potrebujem več nobenega, da bi mi potrjeval, kako sem fajn. Sem pač, kakršna sem, jap – velikokrat tudi čisto navadna tečna ženska.

Liza - 49/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 49/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.