Zelo težko je v življenju na splošno loviti ravnotežje. Kaj pa je to 'ravnotežje'?

Se mi zdi, da že sama beseda pove, da je to poskus razporediti težo na obe strani 'tehtnice' enako. Mogoče se še spomnite tistih starinskih tehtnic, ki so jih imeli včasih na tržnicah? Ko so na eno strah tehtnice dali recimo nabran krompir, na drugo stran pa toliko različnih uteži, da so dobili popolno ravnotežje.

In tako je prodajalec krompirja vedel, pa seveda tudi kupec, koliko tehta nabrano blago, da je lahko obračunal kupnino. Te tehtnice imam v lepem spominu, ko sem kot predšolski deklič s teto hodila na 'pijaco' v Beogradu po svežo zelenjavo, sadje in kajmak ter sem z odprtimi usti opazovala stare gospode, ko so metali različne majhne uteži na drugo stran in ocenjevali, ali je že teža blaga uravnovešena.

Zakaj bi ravnotežje sploh bilo pomembno? Kaj menite? Prepričana sem, da je res izjemno pomembno za vse segmente našega delovanja. Ko smo usklajeni tako z zunanjim svetom kot sami s sabo, ko se zavedamo, da je vse točno tako, kot je, da s samozavestjo gledamo na prihodnje izzive življenja in odnosov, ko se zavedamo, da jih zmoremo, znamo in s pogumom premagamo, v nas to seli nekakšno ravnovesje in pogum. Ne potrebujemo drame, izzivanja usode, nesrečnih in škodljivih odnosov različnih vrst, vdanosti v usodo ali pač prepustimo vajeti lastnega bivanja drugim in se potem neprestano pritožujemo. Ah, saj veste, da ko prevzamemo odgovornost za lastne odločitve, smo dovolj zreli, da tudi zavestno poskušamo iskati ravnotežja znotraj sebe.

Prijatelj mi je pred nekaj dnevi zelo lepo povedal definicijo 'življenjskega ravnotežja', in sicer, da ko hodiš bos po vrvi, ki je napeta med dvema točkama, se pri sami hoji malce maješ na eno pa na drugo stran, a napreduješ, ko loviš ravnotežje in čutiš, kje je sredina, kajne? Kaj se zgodi, če se ustaviš ali mnogo preveč nagneš na eno stran? Padeš dol!

Ko pretiravamo, verjamem, da se slej kot prej zgodi, da se moraš ustaviti, lahko je to bolezen, poškodba, nesreča, skratka nekaj, kar se zgodi, ker posameznik ne pozna meje in se ne ustavi pravočasno. Zagotovo poznate sindrom izgorelosti ali kronične izčrpanosti, hudih poškodb ali tragedij znotraj domačih zidov. Zakaj se to dogaja? Deloholik dela in dela po cele dneve, ne zna se upreti in zavrniti nove gore dela, hoče biti najbolj priden in storilen. Športnik športa in trenira v vseh mogočih vremenskih pogojih po cele dneve in vedno pove, kako je srečen, ko teče maratone in gre tekmovat v različnih izčrpavajočih preizkušnjah ali ko se oseba zapleta vedno znova v patološke nezdrave partnerske odnose, ki vodijo vedno bolj v globine bolečih izkušenj zlorabe in nasilja. Menim, da je pri vseh na grobo opisanih primerih skupni imenovalec ta, da ni nihče od njih zagovornik iskanja ravnotežja. Sploh jim na kraj pameti ne pade, da bi deloholik rekel nadrejenemu, da nove zadolžitve ne bo sprejel, ker bo od zdaj vsak popoldan preživljal s svojo družino in majhnimi otroki in tako uravnovesil službeni in osebni oziroma družinski del življenja. Športniku nikoli ne bo švignilo v glavo, da kakšen dan počiva doma in zgolj regenerira izčrpano telo, saj bo imel slabo vest, da tisti dan ni opravil treninga. S takšnim načinom ravnovesje ni možno. Zloraba znotraj odnosov pa tudi sama od sebe nikoli ne pojenja, vedno se žal mora zgoditi neki prelom, nasilni izbruh ali pobeg, da se razreši patološki nasilni odnos.

Sama z leti vedno bolj ugotavljam, da sem zagovornica iskanja ravnotežja. Da sem najbolj mirna, srečna in zadovoljna, ko v sebi čutim tisti notranji mir, ki je posledica realiziranih potreb, idej in želja kot nekakšna mineštra mojih notranjih stanj. In takrat sem si v redu. In čutim, da je vse prav točno tako, kot je. In začutim popoln in globok mir v sebi. Mislim, da tudi to nekaj šteje.

Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, ki vodim projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva sem na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pogumno pišite na: info@svetovalnica.si. Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi na socialnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.

Liza - 40/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 40/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.