Ko sva z Anejem tako hodila po svetu, sem večkrat opazila en in isti vzorec. Štoparje!

Nič nimam proti njim, v resnici so mi na neki način pravi prevozarski heroji! Prvič zato, ker bi se sama malce bala usesti v avtomobil človeka, o katerem ne vem niti telefonske številke in niti imena – to je majcena prednost prevozov – in drugič zato, ker se jim ob vseh možnih časih ‘ljubi’ čakati na tistega nekoga, ki jim ustavi. O tem sem večkrat s kolegi sopotniki spregovorila na Novi Zelandiji, ki je bojda prava meka ‘štoparstva’ že zato, ker je pač tako varna, pa tudi na Islandiji, po kateri vodi le ena cesta, se popotniki množično odločajo za štopanje, da odkrivajo malce odmaknjene ‘biserčke’.

Priznam, česa podobnega se še nisem lotila. In da povem, kako sem se pravzaprav spomnila tega … zadnjič sem v poznem popoldnevu – ko je bilo že čisto malce premraz za moje kratke rokave – na Tobačni čakala na prevoz. Spet je zamujal in jaz sem spet ‘klela’ v prazno. Kot navadno sem opazovala vse naokoli, v mislih ‘obrala’ vse, na kar je padel moj pogled, in med njimi tudi moškega, ki je na začetku avtobusne postaje stal s tablo ‘KP’ v roki. Prišel je le nekaj sekund za mano, in ko sem ga tako na daleč opazovala, sem si mislila, da se bo mož še načakal. Minila je minuta, dve, tri … ko mu ustavi urejena gospa, v olivno zelenem karavanu znamke Volvo. Iz avtomobila mu je pomahala, naj pristopi bližje, se mu široko nasmehnila in on se – verjemite – ni smejal čisto nič manj. Pa sem debelo pogledala, ker sem – z dogovorjenim prevozom – jaz na svojo ‘pot’ čakala bistveno dlje. Pf!

Zdaj torej ne razumem vseh teh maminih opozoril o tem, da se štoparjem ne ustavlja. Pa da se štopa pač ne, ker je to nevarno. In to mi je nekako ostalo v zavesti, čeprav me je Anej že večkrat mimogrede presenetil s kakšnim ‘mimoidočim’ sopotnikom, ker so se mu tam ob cesti pač smilili. In še nikoli do zdaj ni imel slabe izkušnje, razen z eno malce neposrečeno deklico, ki si je z veliko luknjo v razumevanju ekonomskega sektorja pač upala brez argumentov v pogovoru parirati mojemu ‘podjetniku’, ki obožuje ‘je*****’ v glavo. In ko sem to nasmejano gospo, ki je ustavila štoparskemu Koprčanu, opazovala prek vetrobranskega stekla, se je z mojimi predsodki razblinil tudi mehurček, da se starejšim finim gospem pač ne ljubi eno debelo uro klepetati s preveč navdušenimi ‘študenti’ ali novodobnimi ‘hipiji’.

Že večkrat sem spregovorila o tem, kako me ljudje vedno znova presenetijo. Tisti, na katere polagam največje upe, navadno v negativnem smislu, in obratno. In tudi tokrat sem se, kot že tolikokrat poprej, udarila po prstih in ustih in sama sebi spet zabičala, da se sodi pač ne!

 Foto: Helena Kermelj

Liza - 44/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 44/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.