Ne, nisem se skregala s prijateljico, da bi ji zdaj prek kolumne povedala vse, kar ji gre. Niti ne bom govorila o nenavadnih ponovoletnih zaobljubah, kako sem se odrekla piškotom Lexi. Niti ni Lexi nadimek kakšnega mojega nesojenega tipa, ki bi nesramno izklopil telefon in se šel z bivšo kopat v toplice (ideja za tako predpostavko je prišla iz realne izkušnje, če smem pripomniti). Lexi je namreč moja psička. No, bila je.

Za njenih 11 let najzvestejše zvestobe, najbolj ljubeče ljubezni in najbolj naivne igrivosti ji dolgujem vsaj nekaj besed, ki naj veljajo za slavospev vsakemu kosmatincu, ki nam je utegnil prekrižati pot in s svojo srčnostjo pustiti neizbrisen pečat na naših srcih.

Smrt je del življenja in z njo se srečamo tudi zato, da se naučimo spustiti tisto, kar imamo najraje, in tako ne zlorabljati ljubezni v lastne posesivne namene.

Pogrešati verjetno nikoli ne bomo nehali. Lahko pa si pomagamo z mislijo, da zdaj tiste duše, ki smo jih imeli tako zelo radi, delajo to, kar so oni radi počeli. Lexi se tako zdaj sprehaja po mavrici, liže slana stopala angelčkom, žre enormne količine najljubših pasjih posladkov, koplje rove do središča zemlje in se ne boji malih lajajočih pasjih kolegov.

Do popolnosti je sprejela čisto vsakega – od čivave, ki jo je v rani mladosti napadla in je zavoljo tega moja psica (ki naj bi po zunanjem videzu veljala za klavca, ki trga druge pse, otroke in celo ponije), pa do mojega malega nečaka Žige, ki jo je vztrajno klical Titi, na koncu njenega repa po svojem anatomskem vzoru ponosno kazal, kje lula, in jo imel za super tarčo, ko se je šel viteza s svojim plastičnim mečem. Ob tem je le ljubeče z belim pogledala, češ, a je res to potrebno, potem pa naposled pomahala z repkom in se veselila naših skupnih trenutkov.

Tudi dr. Dejanu je pridno nastavila tačko, ko ji je v poslednjih vzdihljajih življenja pomagal z infuzijami, antibiotiki in vsem možnim ponuditi še eno možnost pasjega doživljanja časa. Potrpežljivo je spustila naše roke v svoj goltanec, ko smo tlačili vanj obroke krepčilne hrane. Zdržala je čez noč, da se lahko tistega žalostnega jutra poslovi od moje mami, s katero sta bili najboljši prijateljici zadnja leta, in nam s tem vsem dala vedeti – ne glede na to, kako zelo si še želimo njene prisotnosti, pride čas, ko se moramo posloviti. Takrat je najbolje, da se z ljubeznijo objamemo in spustimo.

Čeprav je včasih to najtežje. Vsa Veterinarska klinika Ljubljana se je s svojim neverjetno predanim in ljubečim osebjem borila z njo do konca. Tako kot se je ona vse svoje pasje življenje borila le za to, da nam lahko v zadostni meri pokaže, kako zelo nas ima rada.

Adijo, Lexi. Nikoli te ne bomo pozabili.

Lisa - 4/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 4/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.