Okej, tole se bo morda začelo kot stari vic o Muju in Hasu, a v resnici gre za resnično zgodbo z zabavnim zapletom.

Moja zgodba se spet začenja na Tobačni, tokrat s sporočilom o dogovoru, da se domov peljem z živobarvnim fordom fokusom, za registracijo nisem vprašala. Na tem mestu se mi zdi smiselno dodati, da sem pač ‘control freak’. Da moram biti na dogovorjenem mestu vsaj deset minut prezgodaj, ker pač ne prenesem, da me nekdo čaka. In da sem pripravljena in ‘spremna’ za izstrelitev proti avtomobilu, se navadno vnaprej pripravim, kdo me pobere.

Moje priprave torej vključujejo znamko avtomobila, registrske tablice, barvo, po možnosti še podatek, ali gre za moškega ali žensko, v komunikaciji seveda nikoli ne pozabim pripisati niti, kakšna sem jaz in kaj imam tisti dan oblečeno. Saj veste, za vsak slučaj, je rekel tisti, ki je bremzal v hrib. Ker tisti ‘nesrečni’ dan na nosu nisem imela očal, sem se osredotočila le na barvo in znamko avtomobila. In ko se je, kakšno minuto prezgodaj, kot je bilo dogovorjeno, na Tobačni ustavil živobarven ford fokus, sem brez prevelikega razmišljanja vstala in se zapodila proti avtomobilu.

Ker v njem do tedaj ni sedel še nihče, sem si izborila prvi sedež in se ob tem počutila kot otrok, ki se prvi ‘potolče’ ob igri skrivalnic. Usedem se, zapnem, vprašam, ali gremo do Nove Gorice. Z nasmehom, seveda, ker sem bila pač vesela, da se po dnevu dela končno vračam domov. Ker gospod na moji levi ni bil videti tako navdušen nad najino potjo kot jaz, sem potem hitro ugotovila, da sem morda v napačnem avtomobilu. ”Pa šta ti je?” je potrdil mojo domnevo in ja … prisedla sem v avtomobil človeka, ki za prevoze še nikoli ni slišal in je na Tobačni le pobral kolega, ki je v bližnji stavbi urejal papirje za ‘tujce’. Se opravičim, izstopim iz avtomobila in počakam pravega ‘živobarvnega’ forda focusa. Pripelje se s 15-minutno zamudo – kot da ne bi vedla, da bo tako – in še preden se usedem v avtomobil, vprašam, ali gremo v Novo Gorico. Pa mi pogled na voznikovem obrazu spet ni ‘štimal’ z običaji. ”Jaz grem do Ajdovščine,” mi je povedal, jaz pa bi se v tistem trenutku najraje brcnila v rit. Tisti, ki kdaj iščete prevoz na tej spletni strani, ste lahko opazili, da ti ob iskanju ne ponudi le kraja, v katerega si želiš oditi, ampak tudi bližnje. Ne vem, kako mi je sicer to uspelo, ampak na ta nesrečni dan mi je uspelo ‘zrihtati’ le prevoz do Ajdovščine, približno 30 kilometrov pred Novo Gorico, ampak sem se potem tolažila s tem, da sem vsaj bližje, kot sem bila.

Prevoz me je pustil pred mercatorjevim centrom, kjer sem približno dve uri čakala na mojega Aneja, ki me je po službi prijazno pobral in peljal domov. Kar sem želela povedati, je … Namesto ure in pol sem do doma potrebovala približno štiri, in namesto petih evrov, ki jih navadno porabim na poti, sem tokrat ‘zagonila’ dobrih 50, ker se v trgovinah pač nisem mogla upreti prigrizkom in enim hlačam, ki jih do zdaj še nisem utegnila nositi. In nauk te zgodbe? Vsaka napaka je za nekaj dobra … Moja je na primer v garderobi odložila še eno stvar več. 


Besedilo: Kaja Milanič

Liza - 45/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 45/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.