Če sem čisto iskrena, se imam za prvovrstno mojstrico parčkanja.

V resnici si to o sebi mislim že vse iz srednje šole, ko sem na plesišču vaškega diska 'začela' ljubezen med takratno sošolko in tedaj baje najlepšim fantom na šoli.

Okej, tega si o njem sicer nikoli nisem mislila, ker sem bila na smrt (in nesmrt) zaljubljena v svojega prvega fanta. Če bi bilo drugače, mu morda ne bi pred nos nastavljala svoje – precej sitne – sošolke. Ampak, ja, zveza se je obnesla, za srednjo šolo je trajala kar rekordna tri leta, lepo prosim. In kaj ima to opraviti s prevozi? V resnici sem na svojo zgodovino ljubezenskih parčkanj pomislila prejšnji teden, ko sva se s kolegom, s katerim se velikokrat vozim v Ljubljano, odločila najti dekle prijatelju, s katerim se družimo že vse od malih nog.

Kar v resnici niti ne bo težka naloga, glede na to, da gre za doktorja, postavnega fanta s poštenimi nameni. Mislim, koliko je v resnici še takšnih?!? Ampak ker se še kako dobro zavedava, da bova z njegovim dekletom morala veliko časa preživeti tudi midva, sva se odločila stvari vzeti v svoje roke. Najprej sva oči vrgla na najino pogosto sopotnico med Novo Gorico in Ljubljano, recimo ji Mateja (kako detektivsko se počutim, ko v kolumni včasih ljudem dam druga imena in ugotovim, da jim moja pristajajo celo bolj kot njihova). Matej (spet to počnem in spet sem detektivka) in Mateja se v resnici še nikoli nista srečala, lahko pa povem, da sta drug o drugem slišala že več kot jaz o kakšnih svojih sorodnikih. In kar sta slišala, jima je bilo všeč.

Teren je torej ogret. A ker nista še videla fotografij drug drugega – vem, v kakšnih časih živimo, da slike ne moreš najti na spletu?!?! – je bilo treba v tem tednu pretkano organizirati slikanje v slogu 'dajmo naredit en skupinski selfie', in potem rezultat, precej diskretno, češ to sliko imam slučajno na telefonu, pokazati drugemu. Sopotniku Aljažu sem o svojem načrtu in o slikanju na jutranji poti med NG in LJ, ko sem nameravala Mateju poslikati Matejo (sama sebi zapletam življenje s temi imeni), povedala že dan prej in stvar sem precej uspešno tudi izvedla.

Slike Mateju sicer še nisem pokazala – ker doktor in novinarka pač težko najdeta kakšno skupno prosto popoldansko urico – se je pa Aljaž že pozanimal in ujel, da je stvar 'na slepo' kar resna. Kar želim povedati, je torej to ... Ko si fant iz družbe dobi dekle, ne gre le za njegovo stvar. Veste ... Ko gremo z družbo na morje, na izlet, večerjo ali na praznovanje ... S kom mislite, da se dekleta mojih prijateljev družijo? S svojimi izbranci? Ne! Fantje gredo posebej, imajo svojo zabavo, svoje fore, kot da deklet ne bi bilo zraven ... Jaz pa se moram družiti z njihovimi neposrečenimi (no, tu sem krivična, eno deklico imam zelo rada) partnerskimi izbirami, poslušati moram njihove ljubosumne izpade, probleme in fore, ki jim v svojih mislih navadno odkimavam na stopnji pravega megapotresa.

Jaz sem tista, ki jih prepričuje in spodbuja in ki se z njimi prepira in pove tisto, kar si vsi drugi mislijo, pa niso želeli povedati. In zato si mislim, da lahko vsaj pri enem poskušam vtakniti prste vmes. Ja, vem, sliši se malce bolno in še sama sebe bi včasih vprašala, kaj je narobe z mano, ampak tako pač je. Po več kot osmih letih druženja z dekleti, s katerimi se ne želim družiti, pač moram stvari vzeti v svoje roke. Tako, pa sem povedala. Zdaj lahko samo še čakam, če se bo katera naveličala mene prej kot svojega fanta (haha).

Kaja Milanič

Liza - 31/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 31/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.