Starši smo res ena čudna bitja.

Vsi mislimo, da imamo super otroke z nekaj napakicami (no, nekateri tudi teh nimajo) in seveda smo vsi prepričani, da imamo najboljšo vzgojo na svetu.

Zadnje čase, no, mogoče zadnji dve leti, sem na socialnih medijih opazila nov trend med izobraženimi in seveda sila inteligentnimi starši, da vsi po vrsti tekmujejo, kdo ima bolj samostojne otroke, ki se praktično že od vrtca naprej vse odločajo sami, niti slučajno jim nihče ne pomaga pri učenju in nalogah, kaj šele, da bi jih kdo vozil po njihovih obšolskih dejavnostih. Sicer se imam za relativno kul mamo, ki otrokoma veliko dovoli in ju od majhnega spodbuja, da veliko stvari naredita sama, a očitno sem še daleč od smetane super mestnih mam s popolnoma neodvisnimi otroki, ki jim praktično ni treba pomagati ter svetovati pri nobeni stvari več.

K temu malce žleht uvodniku me je spodbudila debata o informativnih dnevih za devetošolce. Seveda so v tem pogovoru sodelovali starši, ki jim niti na pamet ne pade, da bi šli s svojim otrokom pogledat na izbrano šolo, kajti pri štirinajstih tako ali tako vsak ve, kaj hoče. Res?

Sicer se zavedam, da se je ta novi trend razvil zaradi stalnega pritiska različnih strokovnjakov in medijev, kako je današnja mladina razvajena, da vse namesto njih naredijo starši, in da je večina celo tako nesamostojnih, da starši z njimi hodijo tudi na informativne dneve na fakultete. Kaj pa vem ... Spomnim se, da je šla moja mama z mano na informativni dan za srednjo šolo, ker sva se pač tako zmenili, pa čeprav sem se popolnoma sama in zelo trmoglavo odločila, na katero šolo se bom vpisala. Lani sem šla povsem rada in prostovoljno s sinom pogledat na tri gimnazije, kjer me je sicer vztrajno ignoriral, saj se je seveda raje družil z vrstniki, a moram reči, da me je zanimalo, kako kaj te dni poteka življenje gimnazijcev. Aha in na koncu se je vpisal na četrto gimnazijo, kjer sploh ni bil na informativnem dnevu, ker se je sam tako odločil.

Mislim, da je ta trend, da se praktično ne smeš nikjer več družiti z otrokom, da ga ne smeš nikamor peljat ali iti celo iskat na trening, da dokazuješ, kako je samostojen, že popolnoma ušel izpod nadzora.

Zadnjo soboto, ko sem hitela na sinovo tekmo, me je sosed celo začudeno vprašal, ali mora človek res še hodit gledat otroka na tekme pri teh letih. Halo?! Prvič rada imam šport, rada gledam sina, ko igra košarko in hčerko, ki tekmuje v atletiki, ja, ne boste verjeli – rada se družim s svojima otrokoma, vsaj tisto malo, kar mi še dovolita.

In če vam povem po resnici, mislim, da imam zelo samostojna otroka, ki mislita s svojo glavo (trenutno z zelo zmešanima glavama), čeprav bom šla brez dvoma tudi naslednja leto s hčerko na informativni dan. Ker me zanima, in ker mi je jasno, da kar mojo najstnico trenutno zanima, je samo, kam gredo prijateljice in ali je na šoli dovolj fantov.

Tina, glavna urednica