In sem šla. Končno, na Mikonos, biser grških otokov, kjer je vse lepo in pravljično. In drago, ampak ve se, kam zahaja svetovni jet set.

Pa sem rekla, če bo dovolj dobro za Kim Kardashian, bo tudi zame. S kom pa sem šla? Z mojim ljubim prijateljem Matjažem. Ne bom povedala, kako dolgo se že poznava (saj bi s tem lahko izdala, da nisem več 23), vam pa lahko zaupam, da je doba dovolj dolga, da v njej kit opravi kar nekaj paritvenih ciklusov. Skratka, dolga doba.

Skupaj sva hodila celo v gimnazijo in takrat, ko sva bila rosnih 16, sva si obljubila, da se pri določenih letih, ki so se nama takrat zdela grozna starost, poročiva. Kako zanimivo, ta leta so prišla, kot bi mignil, in lani poleti, ko je on praznoval ta rahlo strašljivi rojstni dan, me je v šali opomnil na najino zavezo. Jaz sem vehementno zamahnila z roko, češ: Zase govori, jaz imam še eno leto časa! Boš videl, poroka in trije otroci do naslednjega poletja ..." sem se še norčevala, misleč, da bom v tem letu res srečala sanjskega moža.

No, to se na moje veliko presenečenje pač ni zgodilo in kaj hitro je prišel tudi moj jubilej. V vsem tem času sva ugotovila, da nisva za zvezo, pa tudi on je postal perspektiven pravnik, jaz pa človek šovbiznisa in ve se, da taki zakoni vedno propadejo, zato sva raje ostala prijatelja in bova žela lepote iskrenega ljubečega odnosa do konca svojih dni. Kot vsako leto smo načrtovali dopust in zgodilo se je, da so vsi prijatelji hote ali nehote našli neki razlog, zakaj ne bodo šli na Mikonos.

Prva je rekla, da ne bo plačevala, da gleda pedre in lezbijke (če bi videla črnca, ki po plaži prodaja ponaredke sončnih očal, bi verjetno izvedla kar harakiri), drugemu nikakor ni ustrezal termin, spet tretji bi šel s punco raje v kamp (hvala lepa, vonj po wc rački med kosilom mi ni vabljiv), naš četrti prijatelj je oboževalec Hrvaške in je na koncu pustil tam dvakrat toliko denarja, kolikor sva midva zapravila na tem po njegovim besedah "ima se može se vidva bebca kr plačujta če ta tok glupa" otoku. In sva šla pač sama. Sva se hecala, da greva na medene tedne. Pa saj tako je bilo tudi videti. Iskreno, imava boljši odnos kot veliko pravih parov. Veva za napake drug drugega, jih sprejemava in ljubeče popravljava.

Seveda neuspešno. Mislim, da nama je že v startu celotno letališče uspelo prepričati, da sva najbolj zaljubljen par, saj sva se (vzhičena, ker greva na dolgo pričakovane počitnice) neprestano smehljala in se dregala pod rebra. S kovčki sva od vseh popotovanj briljantno usklajena, saj gospod pač ve, da dama ne prenese več kot osebne torbice in kovčka na kolescih. Vedno se skladno oblečeva in imava rada iste stvari. No, jaz malo manj obožujem šoping. Kakor Matjaž malo manj obožuje džezovsko glasbo.

Ampak v Milanu pač jaz malo zatisnem oči, če je treba nekaj ur prebiti med moškimi spodnjicami, on pa potrpi, ker si želim mesto na plaži zraven zvočnikov, od koder nabijajo big band hite. Ve, da me zapopade tresavica, če sem predolgo lačna, ve, da bom v kritičnih urah strogo v senci in da se bom mazala s faktorjem 50 zaradi pigmentnih znamenj. Jaz pa vem, da ne bo hotel v bazenček na dvorišču hotela in da ga bo treba slikati v kopalkah ob sončnem zahodu tolikokrat, da bo s fotografijo zadovoljen. In imela sva se fenomenalno.

Kot prvo je tam res lepo: počutila sem se, kakor da živim sredi turističnega kataloga! Smaragdno morje, podloženi ležalniki na plaži, s senčnikom, ki se obrača po soncu, in z gumbkom, na katerega lahko pritisneš, pa pride prijazna natakarica z ledeno kavo. Pogled se odstira na prav že kičasto romantično pokrajino ter na take in drugačne teleščke, vse lepo zagorele, vse negovane in mišičaste. Rajsko – vsakih pet minut si lahko oči napaseš na čudovitem fantu.

Ki ima fanta. Ja, tam ni raj samo za utrujene počitka željne uživačke, temveč tudi raj za moške, ki so zaradi homofobne zaplankanosti doma morda zatirani in bi radi med sprehodom po plaži držali svojega fanta za roke. Ki se ponoči v klubu besno razmetavajo na hite od Spice Girls, Cher, Madone in njihovih preostalih ikon.

Pomembno je, da se tam vsi počutimo dobro: ne glede na to, kako smo usmerjeni, kaj počnemo in koliko imamo.

Vsi smo prišli na počitnice, uživancijo v slasteh, ki jih ta butični otok ponuja, in zato, ker se imamo radi. Ja, tale kolumna naj bo za Matjaža – edinega moškega, ki mu sledim po neznanih uličicah, čeprav vem, da ima orientacijo slabšo kot jaz, edinega, ki mi je našel na plaži kamen v obliki srčka, in še bolj edinega odvetnika, za katerega upam, da mi bo imel priložnost kdaj sestaviti predporočno pogodbo.

Lisa - 34/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 34/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.