Zelo sem vesela, da smo danes obkroženi s tako napredno tehnologijo. Omogoča namreč marsikaj: od tega, da smo lahko v sliki in zvoku skupaj s sorodniki, ki živijo na drugem koncu sveta, pa do tega, da s srčnim spodbujevalnikom lahko nekdo, ki bi bil včasih 'za odpis', dočaka visoko starost.

So pa tudi bolj banalne, pa vseeno nadvse prijetne zadeve: včasih sem komaj čakala, da se je po radiu zavrtela kakšna popevka, kateri sem rada prisluhnila: zdaj lahko komad, ki mi je všeč, nabijam praktično ves dan in s tem nikogar ne motim ali posiljujem s svojim glasbenim okusom; samo slušalke lepo porinem v ušesa, pa je. In ko smo že ravno pri glasbi, tudi tukaj obstaja morje tehnologije, ki omogoča svetovno slavo tudi tistim, ki bi sicer za svoje pevske nastope dobili le paradižnik v obraz.

Obstaja namreč efekt, ki je poznan kot auto-tune, strokovno pa se mu reče pitch correction (jaz ga ljubkovalno kličem pičkorekšn) in s pomočjo računalnika spremeni nekaj, kar bi sicer zvenelo kot fušanje, v popolni vokalni izkaz.

Ne govorim vam o neki eksotiki, to je klasični način produciranja glasbe že vrsto let: Jenniffer Lopez, Cher, Enrique Iglesias, Beyoncee, celo Tina Maze: vsi pridno uporabljajo te zvezdniške trike!

Pridejo v studio, posnamejo svoje kruljenje, potem pa sposobni producenti glas računalniško spravijo na pravo frekvenco, ga oplemenitijo s kakšnim dobrim zvočnim efektom in pošljejo na radie, kjer mi veselo privijamo gumbe v avtih in na tranzistorjih in uživamo v melodijah, misleč, da so ti ljudje in njihovi glasovi nekaj posebnega. To, da ni lahko biti zvezda, je jasno: le kdo ne bi čutil pritiska v dejstvu, da je treba imeti jahto, posvojenega črnčka, kuharja (enega za takrat, ko si na dieti, in drugega, ki takrat pripravi užitne jedi tvojim gostom); pa joga inštruktorja, vsaj tri osebne trenerje, maserja za vsako mišično skupino, osebne svetovalce (karkoli že pač počnejo), kakšno jahto ali dve, par rezidenc, ki jih obiskuješ z zasebnim letalom in seveda nekaj ogabno dragih porok ter še dražjih ločitev.

In kako se boš pri vsem tem ukvarjal še s tem, da bi šolal svoj glas! Pičkorekšn je idealna rešitev. In verjemite, dalo bi se ga uporabiti še v veliko drugih namenov. Ko bi prodajalka povedala znesek nakupa, preprosto na njenem glasu uporabiš pičkorekšn ter domov odideš s polno denarnico in vrečko, ki poka od dobrot. Kako bi se pičkorekšna na učiteljih razveselili šele naši dragi dijaki! Ko bi ubogi profesor fizike izustil tisto dvojko, bi pičkorekšn popravil oceno in s tem razpoloženje tako šolarja, kakor tudi njegove širše družine.

Bi na stadionu nekdo tekel šprint: uro, ki jo tisti striček prebere s štoparice, bi lepo pikorekšn namontiral na pravo frekvenco. Oh, da ne omenjam, kakšno polje možnosti odpira šele pri medsebojnih odnosih. Kar na smeh mi gre, če pomislim, kaj vse bi se dalo s pičkorekšnom početi v družinskih pričkanjih ali pa na zmenkih. Kakor pa bi bilo kaj takega zabavno, sem zelo vesela, da se to počne samo v glasbi, saj je čedalje manj pristnega okrog nas. Sama pa imam pristnost rada. Zato tudi, ko bo mami zopet težila za kaj nepomembnega, ne bom uporabila nobenega efekta, ampak prijazno naredila, kar si želi. Se je pa le lepo zavedati, da sem bila jaz enkrat njen in očetov 'pičkorekšn'.

Lisa - 35/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 35/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.