Že Prešeren je tarnal, kako težko je slovo od mladosti – počasi ga zelo dobro razumem, saj tudi meni vsako leto hitreje mine. Sploh pri slovesih pa sem še posebej občutljiva: težko se ločim od babičine voščilnice, ki sem jo dobila za 16. rojstni dan, še težje zamenjam star mobilni telefon, nikoli ne pozabim ljubljenih oseb, čeprav se ne družimo več, in zbiram svoje stare pretečene osebne dokumente. Ker če si sentimentalna Ana Marija, se takih stvari pač ne meče stran.

Pretekle tri mesece smo se intenzivno družili z ekipo pevcev v oddaji Znan obraz ima svoj glas in v tem času postali bizarna družina, z nekaterimi tudi srčni prijatelji. Vsi mi bodo manjkali. Pogrešala bom širok, žareč nasmeh Matjaža Kumlja, s katerim sva se tolikokrat komaj ubranila napadu smeha.

Pogrešala bom Natalijo Kolšek, s katero sva skupaj odpirali in zobali vrečke čipsa med čakanjem na oddajo. Neizmerno bom pogrešala humorne izjave Vlada Pilje, ki me je znal ničkolikokrat z balkanskimi resnicami potolažiti ob izčrpanosti. Pogrešala bom Evo Hren, ki je vedno pripela drugi glas, kadar smo se med pitjem kave na terasi Pop TV-ja spomnili kakšne lepe melodije. Pogrešala bom Dašino ženstvenost, s katero sva se nežno prepuščali pogovorom o fantih, in pogrešala bom Tomaža Klepača, ki je vedno znal kakšno žaltavo razdreti.

Neustavljivo žalostna bom, ker se ne bom nekajkrat na teden družila s Tomažem Ahačičem, ki mi je velikokrat na uho zapel kakšen komad od Alfija Nipiča, če sem si tako zaželela. Pogrešala bom tudi Denisa Avdića, ki je vedno dvignil roke, ko sem sredi generalke začela glasno peti "Ne može nam niiiko ništa, jači smo od suuudbineeee!"

Pogrešala bom Miha, Darjo in Tanjo, pogrešala bom žirijo, da sploh ne pomislim na kostumografsko in maskersko ekipo, kako bom šele pogrešala fante iz studia in izza kamer, pa produkcijsko ekipo, celo šefe.

Se opravičujem, če sem morda preveč čustvena, ampak včasih zajočem že ob pogledu na medvedka iz reklame za mehčalec. Kot predstavnica tistih ljudi, ki so bolj melanholične narave, se ne čudim, da se stopim kot kepica vaniljevega sladoleda, kadar dobim priložnost božati enega malega mopska. Pred dnevi mi je draga prijateljica rekla, da spadam v skupino ljudi, ki se ji reče 'sardelice'. To naj bi bili tisti, ki se zelo radi stiskamo; ki potrebujemo bližino in jo tudi darežljivo trosimo naokrog.

Skozi življenje hodimo z enim krilom in komaj čakamo, da se lahko z nekom objamemo in poletimo v nebo. Radi iščemo dušne bratce in v partnerstvu še najbolj uživamo, kadar doživljamo in počnemo stvari skupaj – tudi ko je treba zgolj ločevati odpadke. In čeprav bi včasih resno povabila gospo Usodo na kavo (ali pa še raje na gajbo piva), verjamem, da nekje obstaja zame en sardon, ki bo več kot vesel, da lahko skupaj odneseva smeti ali pa jočeva ob reklami za mehčalec.

Lisa - 26/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 26/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.