Če kaj obožujem, so to neobvezni pogovori, pri katerih lahko v isti diskusiji rešuješ svet in obenem razpravljaš o koristnosti rdeče pese. Imam to srečo, da do česa takega pride kar pogosto, saj se navsezadnje gibljem med ogromno različnimi ljudmi, ki so vsi na moje veliko zadovoljstvo in veselje intelektualno izzvani.

No, resnici na ljubo se nadvse rada prepuščam tudi čisto navadnim brezpredmetnim klepetanjem, le da sem opazila, kako mi z leti usiha veselje do kopičenja nekoristnih podatkov v že tako utrujenih možganih.

Sploh pa imam vsak dan manj energije za neke kvazihumorne dialoge (po navadi po zabavnosti primerljive z Gizmotom – klovnom, ki pride napihovat balone na otroške rojstne dneve) in jih načeloma sprožijo ljudje, ki na koncu veleumnega besedičenja priznajo, da v bistvu potrebujejo od tebe uslugo in so že tako utrudljiv pogovor uporabili le za mehanizem, s katerim bi sebe naredili tako zelo simpatične, da jim svojega dobrega dela preprosto ne bi mogla odreči.

Ja, seveda bom prišla na obletnico cepljenja njihovega pekinezerja. Ker so nekje prebrali, da imam zelo rada živali, zlasti kužke. In njihov pes bi to zelo cenil, saj je družinsko spremljal vse oddaje, kjer sem nastopala, in zraven tako mahal z repom, da je zagotovo moj največji oboževalec. Če pa se zraven še slikamo in damo to fotografijo na koledar za njihovo podjetje, ki se ukvarja s parketarstvom, pa tudi ne bom zamerila, kajne? Seveda, da ni problem.

Tudi ni težava slikati se sredi noči z nekom, ki bi rad mami sporočil, da je spoznal tisto Ano Marijo s televizije, ki ji je tako zelo simpatična. Ampak da moram za nameček še slišati njegov celoten življenjepis, vključno s tem, kje so nazadnje jadrali Eki, Ceki, Peki, Muki, Tiki, Mitko, Jaro, Brane in še en njegov prijatelj, ki ima zdaj punco v Bruslju, to pa ni več v redu. Pa saj je lepo, da se nekomu rodi otrok, ampak da moram pa med tem, ko želim le v družbi prijateljev (ki me že tako ali tako bolj malo vidijo) popiti pivo, gledati še slike vseh teh neznanih novorojenčkov, vključno s prvim obiskom patronažne sestre, mi pa res ni več zabavno.

Pa saj sem tudi jaz vesela, če je šlo nekomu počitnikovanje po planu in da so se po deskanju uspešno zapili v lokalni okrepčevalnici na Hrvaškem. Ampak kaj za božjo voljo naj jaz z vsemi temi podatki? Ali je možno, da je nekdo tako zelo prepričan o turbulentni razburljivosti svojega življenja, da mi sredi noči res mora pokazati in obelodaniti vse podrobnosti in nadrobnosti iz svojega življenja? Zdaj ne vem, morda na nekatere tako vpliva alkohol, ali pa je na trgu neka nova droga, za katero še nisem slišala.

Ampak verjemite, da je tudi ne želim poskusiti. Ker bi se raje vdrla v zemljo, kot da bi se v vročici zabave drla nekomu na uho, ali je že videl mojo kulsko novo pižamo, v kateri sem naredila selfija, ki je mimogrede požel več sto lajkov na Facebooku, nato neumorno nadaljevala, ali bi rad na mojem telefonu na hitro videl slike z obiska toplic skupaj z Jano, Majo, Klaro, Sandro, Tino, Svetlano in Igorjem. Ki je seveda gej. No, in smo spet pri novi temi. Ah, te nočne debate!

Lisa - 44/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 44/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.