Sploh nisem opazila, kdaj smo se začeli pozdravljati tako zelo 'sodobno'. Sicer sem človek trendov in z največjim veseljem sledim temu, kar pač moda narekuje, ampak ravno pred nekaj dnevi sem se zalotila, kako veselo pozdravljam in odzdravljam z vsem možnim izrazoslovjem, le slovenskim ne. "Ajde!", "Vidimo!", "Čujemo!", "Yiihaaa!", "Bis Morgen!", celo "Owww yeahh!" se je znašel vmes.

Takoj sem se spomnila dedka, ki je nekoč srečal prijatelja sredi prodajalne z nekim orodjem (ja, včasih so bile drugačne percepcije tega, kam peljati vnuke, da jim bo žur, in si pač odvlekel otročad po svojih opravkih in malo upal, da jim bo všeč). Pozdravil ga je tako, da je dvignil klobuk in se z gromkim glasom zadrl čez stalaže: "Naj živi!" Jaz, moj brat in obe sestrični smo mislili, da se bomo kar vdrli v zemljo, saj takšne pangalaktične bruke že dolgo nismo izkusili.

Zaključili smo, da je pač dedi en runkl, holcer, houre in da si, če ne drugega, vsaj sami ne bomo nikoli dovolili takšnega obnašanja. Rada bi, da kdaj kakšen moški elegantno pristopi, poljubi roko in prosi za ples. Ne bi me motilo niti, če bi se večkrat vikali in s tem dali besedam elegantno popotnico v zlate pladnje olike, s katerimi bi jih postregli sogovornikom. Dobro, preden postanem poetična, naj priznam, da sem morda malce preveč dovzetna za to, kako jezik spreminja svoje naravnanosti do okolja in uporabnikov, vedno se bom namreč rada lepo izražala.

Predvsem pa si želim, da naš jezik ostane živ in da ne krnimo že tako ne ravno ogromne zakladnice leporečij z nekimi sodobnimi primesmi angleščine, saj bi bilo res grozno, če bi naši otroci tudi zares uporabljali stavke tipa: 'Ou maj gad, as vidla k je kar skrešu doga', kar bi pomenilo, da je avto povozil psa. Je pa res, da je najlažje pritoževati se in nič narediti – pa dobro, saj sem človek akcije.

Od zdaj naprej bom z največjo pripadnostjo svojemu jeziku in seveda nageljnom, zatlačenim v dekolte, vsakemu težila z lepimi pozdravi, domačimi slovenskemu pradavnemu rodu. Saj bi resnično rada, da se še kdaj pa kdaj uporabi beseda 'dosihmal' ali pa vsaj 'drevi', ne pa da vsakič, ko uporabim predpreteklik, naletim na izbuljene roženice, ki nakazujejo na to, da sem malce skrenila s poti, če nisem že vsaj popolnoma motena.

Trudila se bom za to, da se bomo še smejali, kot bi orehe stresal, in da ne bo človek človeku volk, predvsem pa, da ne bo materinščina sama sebi jame kopala.

Najbolje, da se zakadim kar na šolska dvorišča, tam najdem najlepše mladce (ti imajo namreč ravno zaradi svojega šarma največji vpliv na bodoče intelektualke), jih naučim lepega elegantnega izražanja in tako naredim vsaj dobro delo, če že ne -bolje-kot-hoditi-po-koncertih-v-Avstralijo- narodno-zavedne misije. No, zdaj pa mi oprostite, grem naprej po svojih opravkih: pa lepo se imejte, ciao, zdravo, živjo, heey!

Lisa - 38/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 38/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.