Spadam med ljudi, ki radi sem ter tja z rahlo otožnim, a vendarle iskreno naivnim pogledom bolščijo v prazno in sanjarijo. Vsekakor si ne dam odvzeti princeskastih slik o tem, kako bi bilo lepo živeti v neki ogromni vili z bazenom, kjer bi se skozi ozvočenje, napeljano po vsej posesti, vrtela le najboljša glasba.

Pa kako bi se lahko vsaki dve uri preoblekla v novo čudovito obleko in gostila prijatelje, nato pa bi v paviljonu uživali ob šampanjcu in prigrizkih. Potem bi šla po službenih obveznostih: odpeljala bi se v svoje pasje zavetišče, na poti pobrala avtobus otrok in potem bi kužkom dajali kraljeva imena in jih hranili s slastnimi priboljški, da bi bili vsi nasmejani do ušes. Tem otrokom bi naredila na posestvu tudi igralni park – tiste napihljive gradove, po katerih se lahko mečeš, pa tobogan, ki se konča z ogromno jamo mehkih žogic. No, realnost pa je povsem drugje.

Čisto lepo mi je, prebivam sicer na imenitni mestni lokaciji in pač živim dan za dnem. Fino je, ampak nič kaj bleščavega ni v tem, pa tudi kot princeska se ne počutim ravno. Sem in tja si za luksuz privoščim pivo s prijatelji in v največje veselje mi je to, kar delam. Srečna sem, če lahko soljudem vsaj malo zastrem tegobe in probleme, ko izvabim kak nasmešek na obraz. Samo kaj, ko nismo zadovoljni s tistim, kar zares imamo oziroma bolje rečeno, sanje se ne uresničijo čisto tako, kot smo si želeli. Kajne, da je res?

Ravno zadnjič sva z bratom malce klepetala (in se zraven krohotala), ko sem mu s pogledom, zazrtim nekam v nebo, rekla, da ne vem, ali sem ravno srečna. Pa je kritično privzdignil obrv in rekel: "Kako, da ne! Daj, nehaj, jaz sem pa vedno sanjal, kako živim v nekem lepem najetem stanovanju v centru in delam, kar mi je všeč, ter hodim okrog in spoznavam nove ljudi in imam tako zanimivo službo, da dan ni dnevu enak."

Jaz pa mu nisem ostala dolžna in sem mu zabrusila: "Ti pa živiš moje sanje! Že mlad si se poročil, imaš super ženo, otroka, še enega pričakuješ, fajn se imate, aaa! Daj, zamenjaj z mano sanje!" in sem ga ljubeče, pa vendarle močno udrihala po ramenu – kot da bi se s tem lahko moje nespametno navodilo res kdaj uresničilo. Potem sva se smejala in smejala, in bilo je kakor pred tolikimi leti, ko sva bila še otroka in imela iste sanje: da nama v ponedeljek ne bi bilo treba v šolo.

Lisa - 12/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 12/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.