Zadnje čase je v modi različnost, ste opazili? Ljudje s posebnimi potrebami, slepi, slabovidni, gluhi in naglušni, gibalno ovirani in drugi so bili še pred 20 leti skoraj tabu. Od leta 1998 pa se vključujejo v redne šole, vse bolj so prisotni v javnosti, v medijih ...

Pa je kljub temu med ljudmi polno stereotipov, neznanja, nevednosti, celo strahu. Nekateri so še vedno prepričani, da sodijo ljudje s posebnimi potrebami za zidove, ven iz mestnih središč, po principu: če jih ne vidiš, jih ni. O ja, pa so. In od njih se lahko zelo veliko naučimo.

Ko sem pred 27 leti začela delati v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, sem se na primer zelo hitro naučila, da popolnost telesa in vseh čutil niti najmanj ni edini pogoj za srečo. Odvadila sem se tarnati zaradi nepomembnih stvari. Začela sem gledati na slepe kot na ljudi, ki pač dojemajo svet drugače, zato pa niso nič bolj drugačni. Helen Keller, gluhoslepa Američanka, je avtorica naslednje izjave, ki jo iz svojih izkušenj takoj podpišem: "Ni problem slepota sama, ampak odnos okolice do nje."

Včasih pa gre nerazumevanje in pomilovanje slepih tako daleč, da se spremeni v (nehoteno) poniževanje. Moj nekdanji slepi učenec, ki je zdaj že študent, mi je pripovedoval o nenavadnem dogodku. Stal je na postaji z belo palico v roki in čakal mestni avtobus. Nenadoma je začutil med prsti nekaj papirnatega in presenečen spoznal, da mu je mimoidoči potisnil v roko 20 evrov! "Bil sem jezen in užaljen! Če bi videl, bi tega človeka tako kresnil s svojo palico, da bi se mu zabliskalo v betici!" mi je ogorčeno pripovedoval. Morda si je neka mimoidoča mam'ca na ta način kupila pot v raj, njega pa je to 'darilo' precej ponižalo.

Seveda pa je mogoče tudi drugače. Na krasno idejo je prišla Tanja Šubelj z domačije Rus. Zamislila si je modno revijo, v kateri so nastopali slepi, slabovidni in gluhoslepi, z naslovom Luč v temi. Na dan dogodka so pripeljali 'manekene' na dvorišče s kočijo in starimi avtomobili, nato pa smo jih prevzeli bolj ali manj znani Slovenci in se z njimi sprehodili skozi prostore domačije. Spremljala sem prvošolčka Mirjana, ki je bil zelo čeden v modnih oblačilih, kar oglejte si ga na fotografiji! Popoldne in večer so popestrili še drugi imenitni dogodki, navsezadnje pa so bila oblačila blagovne znamke by American Funky Fascion manekenom podarjena. Modeli, med njimi so bili učenci, dijaki, odrasli slepi, slabovidni in gluhoslepi, so kar sijali v prekrasnih oblačilih in stajlingu – nekatere svoje učence sem komaj prepoznala!! Organizatorka Tanja, ki tudi sama zelo slabo vidi, je med drugim za medije rekla: "S tem pomagamo slepim, slabovidnim in gluhoslepim dvigniti samozavest – ne pomilovanje, ampak spoštovanje."

Strinjam se z njo. Itak smo pa vsi različni. K sreči.

Lisa - 24/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 24/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.