Navadno se moj dan že ob 5.30 začne v slogu divjanja sto na uro. Kljub temu bi se zadnji dnevi lahko pred mojim vzorcem iz preteklosti sramežljivo skrili. 

Utrujena sem. Od vožnje, dela, ljudi … vsega. Vsega imam dovolj in velikokrat se vprašam, ali ima vse skupaj smisel. Divjanje na vse konce in kraje samo zato, da na koncu meseca lahko plačaš tistih nekaj položnic, ki se jih je nabralo v poštnem nabiralniku. Je to res to? In tako je jutranjih sto odstotkov iz tedna v teden pri meni dobivalo svoj odbitek.

Vse do zdaj, ko sem zadela nulo. Ko se zjutraj zbudim in bi najraje ponovno zaspala. No, saj nekaj takšnega tudi izvedem, le da se zdaj z zaprtimi očmi odvlečem do kopalnice, si na tleh – še vedno miže – umijem zobe, odcepetam do kuhinje, kjer se mi tudi kave več ne da skuhati, se z zaprtimi očmi oblečem – in potem ves dan obžalujem svoje modne izbire – in odcepetam proti prevozu. Tam potem navadno zaspim v prvih dveh minutah, ko zapeljemo na avtocesto, in mi zato tu tudi zmanjka zgodb.

Kdo ve, kaj se vse dogaja v avtomobilu, medtem ko jaz v uri in pol še odsanjam kakšno kitico. In kot da stvari ne bi mogle imeti še večjih ‘zaspančkov’, je potem bujenje na Tobačni ulici v Ljubljani, kjer me navadno odložijo, še toliko bolj kruto. Spet bi potrebovala zobno ščetko, spet bi potrebovala svojo BB-kremo, ki je v tisti slabi urici pristala na moji jakni ali sedežu. In tako se začne dan, za katerega si že zjutraj želim, da bi ga bilo konec.

Pa saj verjetno nisem edina, so pa zame takšni občutki nekaj novega. Tudi zdaj, ko to pišem v eni od ljubljanskih restavracij, mi besede nikakor ne pašejo skupaj, čeprav sem se svoj navdih odločila pocrkljati s kozarcem dobrega vina, čeprav je pravkar ura odbila komaj poldne. Pa kaj zato. Obula bi si škornje, ostala v pižami, skočila v lužo in vanjo potočila rožnat dežnik z belimi pikami. Zaprla bi telefon, doma pozabila računalnik. Odmislila bi wi-fi in koledar pa uro in letni čas. Roke oddaje, dogovore in pričakovanja. Potegnila bi zadrgo in za sabo pustila vse, kar sem do zdaj naredila. In začela znova. Kot ustvarjalka. Svobodna umetnica. S predstavo, s katero sem vstopila v ‘odrasli svet’, čeprav bi še zdaj zase le s težavo rekla, da sem odrasla.

Pa kaj … saj to tudi ne želim postati. In tako bi – v naivni predstavi, kako rožnato je življenje – vstopala v dan, v katerem bi mi v najslabšem primeru zmanjkalo denarja. Pa kaj. Raje kot časa. Zadnjič me je navdahnil govor Steva Jobsa, ko je rekel, da se vsi ves čas ženemo za denarjem in na stran postavljamo svoj čas, svoje zdravje, svoje odnose, … vse tisto, česar si, tudi z vsem denarjem sveta, ne bomo mogli povrniti. Pa je vredno? Zame ne. 

Kaja Milanič

Liza - 39/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 39/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.