Tole je vse preveč vznemirljivo, da bi to lahko povedla brez nepotrebnih OMG-jev.

Okej. Danes sem se domov peljala s sinom in vnukinjo moje najljubše slovenske glasbenice! OMG! Ne, ne povem, katere. Raje jo poimenujmo ‘Rozika’. Rozika je legenda! Vanjo sem malo zaljubljena, že vse, odkar sem bila deklica, in ljubezen še kar traja. To je ljubezen na dolge proge. A da ne bom skakala s konca na sredino in potem na začetek, se bom lotila tam, kjer se je zame danes začela ta ‘štorija’. Kot vedno sem tudi danes po službi ob cesti počakala na prevoz. V avto sta me vzela oče in hčerka ter fant mojih let. Že ob njunih prvih prepirčkih na sprednjih sedežih sem se morala nasmejati in vedela sem, da bo dobra urica od Ljubljane do Nove Gorice minila hitro.

Potem ko smo na križišču pri Tobačni spremljali simpatičen nastop klovnese in se – po pomoti –mimogrede zapeljali mimo Tobačne, namesto da bi se tam ustavili in pobrali še eno potnico, sem se ljubki zmedenosti nasmejala že drugič v dobrih sto metrih. Ko smo naposled le v avto sprejeli še tretjo nesrečnico, smo bili popolni. In tako smo veselo odpujsali naprej …

Še preden smo zavili na avtocesto, nam je gospod za volanom ponudil čtivo, med njimi tudi tujo revijo o rolkanju. Zanimivo, sem si mislila, predvsem zato, ker smo kot študenti s tremi prijatelji kar nekaj let imeli spletno trgovino z rolkarsko opremo. Poleg tega pa … komu se to ne zdi kul? Majstra za volanom sem takoj vzela za svojega! Malce sem listala, malo poslušala in iz njunega pogovora razbrala njuni imeni, s čim se ukvarjata ter tudi njun priimek, ki je v trenutku v moji brihtni radovedni glavici prižgal lučko.

Čeprav s komaj 8 % baterije – in strahotno željo po poslušanju novega glasbenega odkritja – sem začela brskati in odkrivati in že v prvem iskalnem nizu zadela bingo. Ugotovila sem, da ni slavna le njegova mama, ampak tudi carski voznik, in – malce čudno – med tem, ko nas je vozil, na zadnjem sedežu prebirala njegove intervjuje in gledala njegove posnetke. Mimogrede – in povsem nezavedno – sem do njega začela čutiti nekaj ‘več’ kot do katerega koli drugega prevoznika. Kar želim povedati, je, da kljub temu, da se vsak dan srečujem z zvezdniki, estradniki, glasbeniki in igralci, takšnimi in drugačnimi, se mi zdi stik z nekom, ki je vsaj sosed mojega najljubšega lika, nekaj nadčloveškega. In potem se včasih čudim odnosu slovenskih estradnikov do novinarjev ali ljudi katerega koli drugega poklica.

Tu se ni kaj čuditi. Ljudje, ki ustvarjamo takšno paniko okoli povsem običajnih ljudi, smo tisti, ki ustvarjamo njihov vzvišen odnos do drugih. Če vsi letamo okoli njih in jim vsaki dan desetkrat – ah, kaj desetkrat, dvajsetkrat – povemo, kako imenitni in kako lepi in kako ‘top’ so, potem kaj drugega v resnici niti ni pričakovati. To je njihova realnost in tako je v kateremkoli odnosu tega sveta. In če sem se v preteklosti še kdaj vprašala, kako je lahko odnos drugega ogledalo mojega, zdaj točno vem, kaj to pomeni. Prijaznost se v ogledalu ne nujno odseva s prijaznostjo, ampak z odnosom, ki se nanjo lahko malce ‘pošlepa’, če me razumete.

Besedilo: Kaja Milanič

Liza - 36/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 36/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.