Da sem za oženit? Ne bi vedela: Sem pa zdaj končno pripravljena … na ženitev. Pravkar sem se vrnila s pomerjanja obleke. Okej, zdaj razumem.

V resnici imam kar malo slabe vesti, ker ne vem, kako bi se ob tem morala počutiti. V filmu te stvari vedno pospremijo s šampanjcem in celo gardo ljudi, ki vedno zajočejo, ko se nevesta prikaže iz garderobe. Jaz si takšnega ‘šonšurja’ nisem nikoli želela in ga tudi nisem ustvarjala. Z mamo sva se odpravili h krasni Vladi Kralj, obleko sem pomerila na pajkice, ker se mi je domov mudilo delat, in že vnaprej sem se pripravila na to, da mi bo obleka zaradi mojih dodatnih kilogramčkov malce tesna … V glavnem, tu ni bilo nobenega jokanja, nobenega skakanja, nobenega šampanjca, sem pa zato vso to radost kombinirala s težavami pri zapenjanju.

Obleke nisem spravila niti čez roke, če sem natančna. So pa potem situacijo v roke vzele mojstrice in obleko prilagodile v sekundi dvajset. Ne, saj ne, če se s čim ne obremenjujem, so to kilogrami. Bom pač malce bolj zalita. Pa kaj. Mi je pa vse skupaj dalo malce misliti, v smislu, da bi se ob vsem tem res morala malce pocrkljati. Si v glavi ustvariti dogodek in si dovoliti v njem uživati. Paziti na kilograme, sanjati o dekliščini, hoditi po svetu s poročnim planerjem v rokah in vsako soboto degustirati torte. Namesto tega pa s to poroko pometam kot s starimi gatami po kopalniških ploščicah, kot da je to nekaj, kar moram storiti vsako nedeljsko jutro. Morda je samo vsega preveč in morda sem samo jaz takšna, da me vprašanja o poroki spravijo iz 0 na 10 v trenutku, in morda sem samo jaz takšna, da sem nama torto naročila sama, v stilu; ‘čokoladni mus in brez okraskov, ker bodo na njej rakete, ki bodo bruhale iskre.’ In niti šalim se ne. Nova kljukica na mojem poročnem seznamu je tudi ‘parton’.

Običaj na Primorskem, ko prijatelji, družina, sokrajani mladoporočencema naredijo obok iz smrečja ali bršljana – moderne neveste imajo celo takšne iz balonov. Ker še nobenega nisem čisto zares postavljala – enega sem se udeležila, ampak sem pomagala samo pri precej agresivni kraji rož po okoliških vrtovih, ko smo iz ‘lova za cvetjem prinesli tudi izruvano sončnico s koreninami – so to pod okrilje prevzela Anejev brat in oče in niti za trenutek ne dvomim, da bo 2837490823-krat boljše, kot bi to lahko storila sama. Zdaj so tu samo še moje rože za v šopek in vazice … in glej ga zlomka, ravno sem pomislila na tisto sosedino jesensko hortenzijo … hm. Mogoče.

Besedilo: Kaja Milanič // Foto: Helena Kermelj

Liza - 48/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 48/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.