Ko sem že mislila, da sem nekaj posebnega, sem na Facebooku zasledila skupino, ki bi zlahka postala podaljšek te kolumne.

Okej, to, da nisem edina, ki se dnevno (ali pa tedensko) po Sloveniji premika s 'prevozi', sem sicer vedela, nisem pa slutila, da v naši mali deželici obstaja še kakšen 'pacient' kot jaz, ki svoje nore zgodbe in prigode s 'prevozov' tako skrbno beleži. V resnici sem nanjo naletela tako malo mimogrede, med enim od tistih 'random' pregledovanj časovnice novic na Facebooku.

In tam jo zagledam. Skupina 'Zgodbe s prevozov.org'. Odprem. Brskam. Se smejim. Se sprašujem. In si rečem: tole morem zapisati v kolumno. V resnici so moje prigode mačji kašelj v primerjavi s tem, kar včasih na prevozih doživijo drugi. Pozor, tole ni izmišljeno. Ko sem tako brala prigode drugih sotrpinov na različnih relacijah po Sloveniji, me je do solza nasmejala prigoda fanta, ki se je na relaciji med Koprom in Ljubljano peljal v kuhinji.

Kako, se morda vprašate? Tako je zapisal; "No, kje naj začnem. Grem študirati v Ljubljano, kot vsaki teden. Se zmenim za prevoz, voznik mi napiše, da me pobere v novem srebrnem fiatu. No, vse kul, dokler pač ni prišla ura za odhod. Jaz čakam tega fiata na dogovorjenem mestu, nakar do mene pristopi možakar in me vpraša, ali grem v Ljubljano. Odgovorim, da ja. Na poti do prevoznega sredstva opazim, da je ta novi srebrni fiat avtodom (bivalnik ali kako se temu reče). Za predstavo – pot iz Kopra do Ljubljane, 80 km/h na avtocesti v kuhinji! #zgodbesprevozov #nikoliveč".

No, kaj pravite? V kuhinji se še nisem peljala v službo, bi se pa z veseljem. Da bi lahko iz prve roke poročala, kakšna je kava z avtoceste. Potem je tu še en s posebno prigodo. V isti skupini na FB je objavil tole; "Petek. Prejšnji večer sem bil na brucovanju, bil sem 'ornk' zmačkan in na prevoze sem šel že dopoldne. Pobere me nuna. Okej, ni panike. Se usedem zadaj. Malo me sprašuje, ali še študiram ali že delam, odgovarjam zelo nezainteresirano. Po nekaj kilometrih mi pove, da pobereva še eno njeno prijateljico. Si moreš misliti, tudi ona je nuna. Nuna, ki se rahlo boji vožnje. Ko se usede v avto, pobere iz torbice plastenko blagoslovljene vode in dokler se z njo vsi ne pokrižamo ne dovoli, da se avto premakne. Kaj naj zdaj? Meni se mudi domov, vržem na obraz par kapljic in gremo. Na koncu, ko me odloži, pred mano naredi v zraku ogromen križ in reče zbogom. Tudi prav. Adijo."

Tale me je nasmejala. Vam pravim, da so prevozi prava zakladnica nadarjenih pisateljev. In takšnih prigod je še malo morje. Pobrskajte po skupini, vam povem, da vam popestri takšen oblačen dan, kot ga danes gledam zunaj. 

Kaja Milanič

Liza - 23/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 23/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.