Saj veste, da vedno rada poskusim kaj novega, kajne?

Tudi v prejšnjem tednu sem tako naredila novo kljukico in na Youtube naredila svoj kanal. Želja, da bi ustvarjala pred televizijskimi kamerami, je zame pač ena tistih, ki ne bo nikoli potonila z upi.

Ja, aktivno iščem pot do uresničitve, a kot si lahko predstavljate, v naši mali Sloveniji tudi to ni tako lahko. Zato sem imela pretekli konec tedna trenutek trme. Nekaj v slogu 'mene ne bo noben zajebaval'.

Vzela sem nekaj plastičnih cevi in prenosno stojalo za mobilni aparat, ga 'naštraufala' nad nekaj zbitih in pobarvanih desk, vklopila luči in začela snemati. Če tega ne bodo storili drugi, bom jaz, sem rekla. In sem naredila. V enem tednu sem na splet naložila štiri ustvarjalne filmčke. Vsak naslednji je boljši od prejšnjega, moram pa priznati, da to youtubanje ni prav noben mačji kašelj.

Nastop v studiu, pred kamerami, ki 'gredo' v živo, je, vsaj meni, veliko lažji. Tu moraš biti pravi mojster osvetljave pa kadriranja in potem, najtežje med vsem, montiranja. In potem je tu še ideja, ki mi nekako ne gre iz ust.

Tako kot Gorskega zdravnika rada pogledam tudi kakšne resničnostne serije. In vlogi so – vsaj v zadnjem času – dober približek tega, kar so pred leti začeli Kardashiani. Najraje imam naše Primorske vlogerke, čeprav si včasih mislim, da jaz česa podobnega ne bi nikoli objavila. Me pa zabavajo.

In tako sem tudi jaz razmišljala, da bi iz Prevozov posnela kakšen vlog (mimogrede, to je video blog, na kratko vlog). Moje dogodivščine iz avtomobila so pač posebno področje – ki se ga s kamero še nihče ni lotil, čeprav Lado s svojimi 'Avto kraokami' ob nedeljah malce kopira moj slog potovanj – in beseda bi končno dobila sliko in potrdilo, da ni vse nastalo le v moji glavi. No, v resnici sem danes bolj slaba družba v avtomobilu.

Ura je 6.10 zjutraj. Sreda je. Jutri naj bi bil praznik, a ne za zavzeto novinarko, ker moram tudi jutri pač v Ljubljano. Petka. Malce sem sitna, zato to svojo strast spreminjam v besede in s svojo novo kamero piskam na zadnjem sedežu avtomobila, ko poskušam posneti to, kar se mi dogaja.

Tudi beleženje vožnje zna biti zahtevna stvar. Nad tem, da jih 'zoomiram' v obraz, pač niso navdušena številni, in še zgodbe (in čudaškost) se pred kamero nekako potuhnejo. Morda je pa to rešitev. Od zdaj naprej po svetu korakam z vklopljeno kamero. Morda bodo situacije s tremi vprašaji tako kar same bežale od mene. Pa da vidimo.

Kaja Milanič

Liza - 19/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 19/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.