Imate občutek, da se vam nič ne dogaja?

Da se življenje vleče iz dneva v dan, da je dan enak dnevu, vsi pa tečejo mimo vas? Se vam celo zgodi, da ob praznovanju rojstnega dne ali kakšnega drugega jubileja, obletnici prvega zmenka s svojim dragim ali drago, rojstvu otroka, zamenjavi službe, selitvi v nov kraj, srečanju s prijatelji, ki jih že dolgo niste videli in so vas povabili na obisk, ob koncu leta, takrat ko imate čas in se poskušate spomniti, kaj se vam je dogajalo zadnjih nekaj let ali celo zadnje leto, ne morete spomniti – nič? Saj ne, da bi morali natančno vedeti, kaj in kdaj, pa vendar ...

Vsi imamo take 'črne luknje', eni bolj, drugi manj, odvisno od tega, kako dneve preživljamo in predvsem, kako jih doživljamo. Včasih se nam zdi, da kakšnega ne bo nikoli konec, in komaj čakamo, da se bo stemnilo, drugič bi ga radi raztegnili. Včasih ga želimo pozabiti čim prej, drugič kar ne vemo, kako bi si zapomnili vsak trenutek posebej, in to za vedno. Dan pa je za vsakega od nas dolg 24 ur, vedno in povsod.

Pred kratkim mi je prijateljica potarnala, da nima časa zase. Pa sem jo prosila, da mi pove, kaj je delala prejšnji mesec. Ha, vsak dan je po službi ali zvečer šla na neki dogodek ali kavo, kakšen konec tedna na morje in vmes še na dopust!

Življenje ima pač svoj ritem, teče kot potoček preko mivke, kamenčkov in skal, ki ga mi sicer (so)ustvarjamo in živimo, vendar mu hkrati velikokrat težko tudi sledimo. Mogoče se nam dogaja veliko, mogoče celo preveč, mogoče smo v obdobju, ko se nam (res) ne dogaja nič. Vsem pa se sem in tja zdi, da življenje teče mimo nas! Mogoče zato, ker samo hitimo iz dneva v dan in hočemo doživeti čim več, ne znamo pa se ustaviti in opazovati, kaj nam prinaša in kaj želi povedati, predvsem pa ne poslušati svojih občutkov?

Ste že kdaj pisali dnevnik? Bi se nememu prijatelju, ki vsak večer potrpežljivo čaka, da ga vzamete v roke in vanj napišete vsaj nekaj kratkih besed, lahko spet zaupali, potem pa si sem in tja vzeli čas in ga preleteli? Tako zanimivo je lahko obujati spomine na dogodke, ki so že ušli iz spomina, pa je vendar vsak zase nekaj posebnega, predvsem pa s pogledom v preteklost ugotoviti, da se vse prepleta med seboj in ves čas dogaja.

Liza - 23/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 23/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.