Dvanajst mesecev v letu, vsak od njih zanimiv na svoj način, pa le trije, ki se jih še posebej veselimo.

Trije topli in vroči, suhi in občasno mokri, na začetku še obremenjeni z zaključki v šoli in na koncu pod vplivom nepozabnih vtisov, vmes pa - poletno sproščeni in počitniški.

Pa so res samo šolske počitnice tiste, zaradi katerih je poletje tako posebno in čarobno? Ko se zdi, da skrbi ni in so dnevi podarjeni, predvsem pa daljši, in to ne samo zaradi sonca nad obzorjem? Ko se (po)trudimo obveznosti opraviti še hitreje? Ko vse okrog nas vabi k sproščenemu preživljanju časa, mi pa želimo izkoristiti prav vsak prosti trenutek, čeprav smo včasih utrujeni še naslednji dan?

Le v čem je skrivnost poletja? Ohlapno oblačenje v samo nekaj kosov živih barv in vzorcev, ki si jih oblečemo na hitro, ali bele, tako sveže in hladne, da je za zaščito pred močnim soncem dovolj že slamnat klobuček? In čim bolj odprti natikači ali sandale? Ko ne dihajo samo naša pljuča, ampak diha in se zraka veseli celo naše telo, pa če pripeka vroče sonce ali pa smo varno skriti v senci košatega drevesa?

Je to zaradi sladoleda, ki nas privlači s pastelnimi barvami, in tistega čudovitega občutka hladu, ki v hipu preplavi ne samo jezik, ampak naše telo, pa čeprav le za nekaj kratkih minut? Sadja vseh barv in okusov?

Je to mogoče zaradi prav vseh športov, ki jih lahko igramo na prostem, in še posebej tistih v vodi, ko je za dobro voljo dovolj že brodenje po nizki vodi, iskanje školjk ali nagajivo škropljenje?

Ali se veselimo časa, ki ga bomo preživeli v družbi prijateljev in znancev na vrtu prijetnega lokala in nekje v naravi, seveda, in koga celo spoznali, se pogovarjali neobremenjeno in brez resnih tem, ko bodo besede tekle lahkotno in vabila na pijačo ali prigrizek obetala mnogo več kot prej vse leto?

Hm ... mogoče pa je poletje samo čas, ko si upamo biti spet (kot) otrok ... sproščeni in spontani?