Ne, to ni neka nova živalska vrsta tik pred izumrtjem, tudi niso kakšni bizarni junaki fantazijskih filmov s čudnimi obrazi in neproporcionalnimi udi. Razžalostiti vas moram tudi, da ne gre za najmodernejšo superhrano, ki bi jo morala poznati vsaka ženska, ki da kaj na svoje zdravje in lepoto.

Ta čudna beseda izvira iz angleščine in pomeni 'slikati se sam'. Saj veste, vzamete mobilni telefon, stegnete roke čim bolj stran od sebe, priklopite bliskavico in naredite legendarni avtoportret. No, stvar je očitno tako zelo priljubljena, da so socialna omrežja preplavljena s tovrstnimi bolj ali manj posrečenimi fotografijami. Seveda, kaj bi mučili ljudi okoli sebe, da se prepogibajo in napenjajo, medtem ko mi poziramo – po navadi kljub vsem mukam še vedno ne nastane fotografija, kjer bi mi kot objekt lahko zažareli v svoji vrhunski lepoti. Bog je najprej sebi brado ustvaril, zakaj ne bi tudi v najboljših foto trenutkih poskrbeli sami zase.

Trenutno najbolj kontroverzni selfi je nastal na pogrebu Nelsona Mandele, ko je Obama poziral skupaj z britanskim premierjem Cameronom in dansko premierko Helle Thorning-Schmidt. Zraven pa je sedela njegova žena Michelle in ni kazala znakov odobravanja. Tudi jaz se pridružujem njenim občutjem – pa ne zato, ker bi bila bolestno ljubosumna in možu ne bi dovolila, da se slika z drugimi ženskami, ampak zato, ker mi ni najbolj jasno, zakaj je bilo tega sploh treba. Pa dobro, pustimo tuje veljake, trend selfijev je visok tudi pri nas. Dekleta se slikajo in dajejo na Facebook v tigrastih pajkicah, kjer tako izbočijo svoje ritke, da se ustrašim za anatomsko pozicijo njihove hrbtenice.

Ali pa se naličijo v stilu frankfurstkih kraljic noči, postavijo pred ogledalo in škljocnejo v najboljši pozi. Ustnice morajo biti obvezno našobljene kakor pri rački, kar se tiče senčenja oči, obstaja nenapisano pravilo: več je več. Rada sledim življenju in vsem pogruntavščinam, ki jih prinaša, ampak pri selfijih pa nisem čisto prepričana, ali se mi ni že obrnilo v smer tradicionalne ženske. Sem iz časov, ko je bilo treba slike razviti s filma in odgovorno izbrati pravi trenutek. Predvsem je bil postopek poziranja zaradi tega kar malo slavnosten. Zdaj pa tole!

Ne vem sicer dobro, kam to pelje, ampak jaz se v spodnjem perilu kažem le enemu, z ogledalom pa sva tako ali tako na bojni nogi, saj sem prepričana, da ima svoj lastni um, ki je ustvarjen za nižanje moje samopodobe. Sicer ne bom lagala, da nisem sama še nikoli naredila selfija. Samo enkrat in mislim, da ne bom nikoli več. Od stegovanja roke sem čudežno dobila grbo nad rameni, od našobljenih ustnic je ostala le čudna grimasa, oči pa sem imela rahlo priprte, saj sem se napenjala, da bi videla, kje je objektivček. Kljub potrpežljivim sedmim poskusom ni bila niti ena slika zadovoljiva. Ne bi pa izgubljala besed, da mi zadnjice kljub njeni prezenci nis uspelo ujeti. Zdaj ne vem – ali bi morala biti večkrat pijana ali pa ta dejavnost preprosto ni zame.

Lisa - 52/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 52/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.