Po daljšem obdobju trdega dela imam trenutno počitnice. Uživam. Ne pomnim, kdaj sem se lahko odzvala povabilu na vsako kavico, malico, kosilo ali večerno pivce. In čeprav včasih začne najedati dobra prijateljica slaba vest, se ne dam.

Strumno in pogumno nadaljujem svoje početje in si vzamem, kar življenje da. Sem in tja postane še posebej lepo, ko se dobimo z res bližnjimi prijatelji in takrat so ure kakor minute, le redko zaključimo druženje pred jutrom. In tako smo v slovitem trnovskem lokalčku prejšnji teden pristali skupaj ravno prav navihana trojka, ki je hitro dobila na moči.

Kot kaže, smo bili ustvarili tako prijetno atmosfero, da sta dva 'čudna lika', kakor radi naslavljamo neznance, prisedla zraven. No, to ni bilo čisto navadno prisedanje, dobesedno posrkala ju je vase naša sproščena energija, vedno polna huronskega smeha. Imela sta sicer dobro pretvezo, da sta brez ognja, kar je bila izvrstna iztočnica za približevanje vsakih 10 minut, in potem smo skupaj ugotovili, da to nima ravno veliko smisla – čez urico, dve, smo bili že prava klapa.

Vse skupaj ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi moja dva glasbenika zaznala, da se sliši tam nekje za ovinkom neka kitara. Seveda je bila last nekih zelenih mladeničev, ki niso imeli druge izbire, kakor da nam jo posodijo za nedoločen čas. Pa se je začelo. No, šele potem smo bili 'povabljivi' za čisto vse ostale.

In nekaj, kar naj bi bil turoben deževen dan, se je nehote sprevrglo v noro žurko, da so vsi hodili gledat, kaj se dogaja, in se zraven sentimentalno smehljali.

Gospodje zato, ker so morali s svojega težko priborjenega piva (ki naj bi bil v bistvu sprehod s psom) nazaj k ženam, pa mladi parčki, ker so bili sami tudi kdaj priča takim zabavam, oh, in seveda tudi samske punce, ker bi si tudi same želele biti med takimi super fanti, in da sploh ne omenjam drugih fantov, ki jim je bilo žal, da so raje nabijali tenis, kot pa da bi hodili v glasbeno šolo.

In ko je bilo veselje na vrhuncu in smo odpeli že vse največje hite od Metalike in Oliverja Dragojevića, sta se ta dva prej omenjena lika spomnila, da bi morda prenesla naše novonastalo prijateljstvo na višji nivo. Nič narobe s tem, dokler ni prvi zavzel taktike "če sredi lokala naredim največ sklec, bom velik car" drugi pa je pikiral na prvo damo družbe – mene.

Ko je postal že rahlo vsiljiv, pa sem mu v maniri celotnega večera postregla s "Spizdi, ker si mi skrajno neugoden lik" in s to izjavo požela huronski smeh vseh zbranih. Čeprav sem nato uporabila še vse svoje najmočnejše taktike odganjanja moških (ki so, verjemite, res učinkovite) – ni šel stran. Še več! Postajal je čedalje bolj raznežen. In čeprav sem mu navrgla vse možne argumente, zakaj sva popolnoma nekompatibilna in užalila ne samo njegove frizure, načina govora, temveč kar celotno rodbino, se ni dal odgnati.

In za to mu še dandanes čestitam. In se javim, ko me pokliče. In odpišem na 'mesič'. In se ga tudi iskreno razveselim. In tako vidiš, da včasih usoda, ki sem jo tolikokrat obsodila nerazumskosti, mogoče celo ve, kaj dela. Ker je čudno, da pogledi v luno zadnje dni niso več tako zelo trpki, temveč je v razneženih beločnicah, ki zasanjano stremijo v to čudodelno kroglo tam zgoraj, celo z moje strani zaznati tisti sladki 'hvala', ki ga izrečemo le nekajkrat v življenju.

Lisa - 28/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 28/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.