Trenutno kar nekaj časa zaradi službenih obveznosti preživim zunaj domovine. Včasih ostanem tudi po 14 dni. Najhuje je med prazniki, ko si želiš proste dni izkoristiti za to, da vidiš najbližje – ampak jaz sem, kot kaže, taka, da zajokam vedno, kadar pridem v našo ljubo Slovenijo. Tudi če grem le za nekaj dni.

Pa saj v Beogradu mi ni hudega: delam to, kar me veseli, nikoli ni dolgčas, ogromno novih ljudi je v igri, pa še v Srbiji smo. Ko so izvedeli novico, so moji znanci vsi na hrbte padali od veselja, kako mi bo pa zdaj nekaj mesecev lepo, ne da bi se zavedali, da grem v bistvu delat in da obstajajo tam pri lotevanju projektov tri faze: lako ćemo, samo što nismo in e, jebi ga ...

Čeprav smo bili v isti državi, smo zelo različni in brez pomislekov si upam trditi, da govorimo o drugih kulturah. Medtem ko naši moški zlahka dami v obraz povedo, da te ne bodo peljali do trgovine, ker je preblizu, pa še s parkiranjem izgubijo ogromno časa, sploh pa se gre lahko peš: ne pomislijo pa, da pač v petkah ne bi rada hodila in nosila vrečk. No, srbski mačoti so vedno na strani ugodja.

Čvrst prijem za roko ali okrog pasu, s katerim ti da v klubu vedeti, da ga zanimaš – to je za naše fante španska vas! Pri nas se lahko zaneseš le na kakšen mlačen pogled z daljave ter na to, da te, medtem ko naliva vase pijačo v družbi petelinčkov, nekajkrat s primitivno gestikulacijo pomaha – nato pa lahko le čakaš, kdaj bo golob pismonoša prinesel sporočilo, da si mu morda všeč. Tukaj pa je Srbija in časa ne bomo izgubljali po nepotrebnem.

Srbija – kjer se še danes nekateri okrog prenašajo svoje osebne potrebščine v plastičnih vrečkah. Srbija – kjer so vse ženske dame: še so popularni 'pelcmontelni' in četudi bo šla na športno udejstvovanje, bodo nohti skrbno nalakirani in make up pripravljen, če bo slučajno treba po rekreaciji na poroko. Srbija – kjer še stevardese dišijo po Jugoslaviji. Srbija – kraljevina roštilja, kjer sicer jedo zeleno solato, ampak ima toliko olja in soli, da ti oči okrog obrne.

Srbija – kjer s kupljene zelenjave še spiraš zemljo in tržnica zares diši po paradižniku. Srbija – kjer obstajajo kužki brez doma in kjer mimogrede kak striček v vrsti v trgovini (če predolgo čaka) vsem obelodani, kako bi imel spolne odnose z našimi mamami. Srbija – kjer so avtobusi zares nabasani, pa se kljub temu, v nasprotju z našimi twitteraši (ki jih zmoti že, če ne dela ena lučka na zaslonu, ki prikazuje, kdaj točno bo bus prišel), nihče ne pritožuje nad tem, da zrak v avtobusu ni odišavljen z vonjem Elizejskih poljan.

Srbija – dežela neizpolnjenih sanj. Tam je par sto evrov tretiranih kot dostojna plača, stvari pa niso tako zelo cenejše. Srbija – kjer ti trafikant ponudi 1.500 evrov privarčevanega denarja, če se poročiš z njim, saj si predstavlja, da imamo v tej Evropi neprimerljivo boljše življenje. Srbija – kjer, čeprav nimajo nič, za skorajda tujca izpraznijo hladilnik, saj lačen ne bi smel biti nihče.

Srbija – kjer dame še vedno hodijo na fen frizure in je med tipi še vedno najbolj popularna torbica, obešena diagonalno okrog života, in postava tipa narobe obrnjen trikotnik. Srbija – kamor je lepo priti, še lepše pa se je vrniti nazaj domov.

Lisa - 16/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 16/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.