Rekli so ji, da je grajska princesa, ker je živela v Švicariji, a je vse prej kot to.

Ljubljančanka Florjana Kastelic je strastna bralka, maratonka tako in drugače, srčna gostinka, borka, ki streže z žarom in svoj mir najde ob peki peciv ter na ribolovu, ko pa pride kakšen hud dan, tudi sprejme, da je le nežno dekle. V svojem lokalu na Gornjem trgu, kjer lahko dobite kavo za knjigo, prireja tudi literarne večere.

Zakaj ste iz cvetličarstva prestopili v gostinstvo?

Florjana Kastelic: Pred 25 leti, ko sem še delala kot cvetličarka, me je poklicala sošolka, da greva na 'road trip' in mi hkrati namignila, da bom morala bolj migati, ker v cvetličarni ni dovolj zaslužka. Odgovorila sem ji, da si bom piskala še eno službo in delala ves dan samo, da greva v Grčijo. Stara sem bila 19 let. Povedala mi je, da iščejo kelnarico, nakar sem ji rekla, da to pa nikoli ne bom. Zarečeni kruh. To je bilo v soboto, v ponedeljek sem bila na razgovoru za kelnarico in v tisti službi ostala 23 let. Šla sem tudi v Grčijo na potovanje, saj če si bil priden, je v gostinstvu bil dober zaslužek. Sem bila pa tudi res pridna, čeprav sprva nisem imela pojma o strežbi, mi je pa delo z ljudmi bilo všeč, priložnostno pa sem še vedno delala ikebane, šopke, zavijala darila vsem prijateljicam, aranžirala izložbe. Potem pa sem začela pisati knjigo, ki še ni izdana.

Kakšno knjigo?

Florjana Kastelic: Naslov knjige je Kelnarca pa ne bom nikoli. Gre za zgodbe 23 let v gostinstvu. Po 23 letih se je ekipa zamenjala in smo vsi šli po svoje, rekla sem si, da je mogoče čas zame in da izdam knjigo. Vsa ta leta sem tudi nabirala knjige ter brala. Popotnico glede branja pa mi je dala moja oma, ki je živela na Dunaju. Vsako leto, decembra, ker imam tudi 3. decembra rojstni dan, je rekla, da sem Prešeren in moram takrat na literarne večere v knjižnico. In vedno, ko sem bila pri njej, sva obdelali muzeje, tako Dunaj poznam kot svoj žep. Bila je prava dunajska dama. Ni me mogla gledati, ko sem z vlaka prišla v kavbojkah, vedno me je takoj peljala v prvo trgovino po krilo. Ko sem po 20 letih svoje zelo dolge lase postrigla na kratko, mi je ponudila svojo lasuljo, da bom lepa. In vedno sem se ji odkupila tako, da sem ji prinesla eno staro knjigo. Seveda me je pogruntala, saj me dobro poznala, spraševala pa me je tudi, če kaj pišem in bom napisala knjigo, kar sem ji obljubila.

Ste se po 23 letih tega, da ste natakarica, zasitili ali ste želeli nekaj več?

Florjana Kastelic: Nisem bila samo natakarica, bila sem pridna kot mravljica in preživljala po 15 ur v lokalu ter zadnjih 15 let bila tudi vodja. Sem pa tudi tekla maraton. To je bilo edino, kar sem imela. Rada sem tekla, brala in stregla z žarom. Svoje kelnarje in kelnarice učim, da so gostoljubni, dobri gostitelji, in ne prodajalci. Prodajalcev ne potrebujem, potrebujem človeka, ki bo deloval isto kot jaz, ki bo srčen in nasmejan. Vemo, da imamo vsi težave, ampak da od sebe daš nekaj več, to je dodana vrednost, ki je nima vsak lokal. To je tudi tiso, kar me mogoče razlikuje od drugih. Res dam celo sebe v to. Znani sobotni gostje so povsem drugačni kot petkovi in nedeljski, res me 'porajtajo'.

Delate tudi ob nedeljah?

Florjana Kastelic: Zmajček Flo dela 365 dni na leto.

Je Zmajček na tržnici vaš prvi lokal?

Florjana Kastelic: Zmajček je bil prvi, v njem ponujam juhice, konopljine in pirine pice, saj nič ne delam iz bele moke. Ob nedeljah gostje ob kavici dobijo piškot - konopljino skalco, ki ni toliko sladka.

Ste se poglobili tudi v pripravo različnih jedi?

Florjana Kastelic: Preden sem odprla Zmajčka, sem vse poletje študirala recept za konopljino pico.

Vam posel gre?

Florjana Kastelic: Gre, po štirih letih je z letošnjim letom krenilo. Trda pot je bila, to je res borba. Najprej sem vse leto vsak večer prejokala, kako bo.

Vas je bilo strah, da vam ne bo šlo?

Florjana Kastelic: Vedela sem, da moram pasti v to in se boriti, da druge sploh ni. Treba je pokazati lep, veder, nasmejan obraz, pa se bo odprlo. Bojevnica pa sem. Po enem letu in pol sem si rekla, da zdaj lahko dobim plačo s tem, da sem delala sama od 6. zjutraj do 8. zvečer. Otrok je po šoli prišel k meni in sva jedla pice, ki so ostale.

Kaj se vam je takrat vrtelo v glavi?

Florjana Kastelic: Da je treba vztrajati, nikoli nisem bila vztrajna, samo pri teku. Ni bilo druge. Rekla sem, da kelnarica ne bom več, saj nisem bila več najmlajše dekle za v strežbo. Preden sem odprla Zmajčka, sem dala tri ponudbe. Rekli so, ali bi delala še kaj drugega, ker sem zadnjih 15 let bila tudi vodja in sem skrbela za nabavo, vse. Odgovorila sem, da bi rada samo stregla in ne bi imela nobene druge odgovornosti. Obljubila sem, da bom pridna in cele dneve delala, pa so vztrajali, češ da znam še kaj drugega. Imela sem dobre reference, pa nisem želela drugih odgovornosti, vedela pa sem, da morava z otrokom preživeti. Ko sem bila na nekaj razgovorih, so bili vsi od mene mlajši 10 do 15 let in rekli, da pobrišem pepelnike in mizice ter postavim stole. To naredim z levo roko. Na uvajanju smo bili trije, druga dva je poslal kar domov. Ponujal mi je, da bi z njim še delala inventure, a sem ostala pri svojem, da bom samo stregla. Potem sem iskala in prišla do Zmajčka.

So se vam minuli trud in izkušnje obrnile v prid?

Florjana Kastelic: Prijateljice mi v pogovoru vedno pravijo, da tega ne morem. Ugotovile so, da če mi kdo reče, da nekaj ne morem ali ne znam, bom naredila vse, da pridem do cilja. Ne bom sicer hodila čez trupla, ampak bom recimo toliko časa razbijala glavo, kakšno je razmerje med konopljino in pirino moko, da bo v redu.

Zakaj pa ste se lotili pice ravno iz konopljine moke?

Florjana Kastelic: Zelo blizu mi je avtohtono, ne bom rekla, da je konoplja ravno avtohtona, so pa buče in vse te stvari. Želela sem delati nekaj slovenskega, mogoče bom pa prva, ki bo nekaj na novo naredila, da ne bodo ponovno ajdovi žganci in temu podobno. Pripravljam ljubljanski golaš, ki je pod Okusi Ljubljane, jurčkovo juho, konopljino pico in tudi različne sladice. V juhe in golaš ne dodajam moke. Mi je pa konopljina moka bila v izziv v smislu kot nekaj, kar se težko naredi. Tudi maratona sem se lotila, ker je težak. Po navadi sem tekla 21 kilometrov, 42 pa sem samo zraven odtekla.

Še vedno tečete?

Florjana Kastelic: Zdaj že četrto leto ne tečem, prihodnje leto bom februarja na štartu, saj potrebujem še nekaj več, ker mi je vse to, kar počnem, premalo. Kako najdem čas zase? Tako da se odpeljem na ribnik in lovim ribe.

Kateri ribnik?

Florjana Kastelic: Ribnik je v Prlekiji, v Vučji vasi, od koder je moja mama. To mi je filter, usedem se ob ribnik na klopco ter lovim ribe in ne počnem popolnoma nič drugega. Sprašujejo me, kako lahko zdržim, da tam tri ure samo lovim in sedim. Tudi če nič ne ujamem, samo da imam mir, ker je v Zmajčku džumbus.

Vam je bilo premalo džumbusa in ste se odločili še za en lokal na Gornjem trgu?

Florjana Kastelic: V ta lokal sem lani pozimi hodila na kavo. Prejšnja najemnica mi je povedala, da nekoga išče, šla sem domov in prespala. Poklicala sem svojo najboljšo prijateljico in ji povedala, da bi imela še en lokal, pa je kar dvomila, ali bom zmogla. Letos januarja sva se s prejšnjo najemnico pogovarjali, 8. februarja, na Prešernov praznik, sem šla na kavico na klopco in se spraševala, kako bo temu lokalu ime. Odločila sem se za Flo bistro, ker želim imeti domače pecivo, moj 'štrudel', ne da kupim zmrznjenega. Pečem jaz, ker za svojo peko stojim, da je takšna, kot mora biti. Prijateljica bi mi rada prišla pomagat pri peki, pa nočem, ker potrebujem mir, ona pa stalno govori. Raje sem do polnoči v Zmajčku zaprta in pečem, tudi do dveh ponoči, če je treba. Potrebujem mir, tako kot pri pisanju in branju, ne morem delati v džumbusu.

Je res, da v Flo bistroju dobiš kavo za knjigo?

Florjana Kastelic: Res je, naš moto je: Prinesi knjigo za kavo. Želim, da vsak, ki prinese knjigo, na zadnjo stran napiše, kdo je, morda še elektronski naslov.

Ste s tem lokalom nekako zaokrožili svojo zgodbo, ki se prepleta z vašimi osebnimi afinitetami?

Florjana Kastelic: Ja, se, nora sem na črno-belo, na zgodovino. Takoj ko sem 8. februarja dobila ključe, sem šla sedet v arhiv za tri ure in prebrala celo zgodbo o Gornjem trgu. Ugotovila sem, da je Gornji trg dolgo bil Florjanska cesta, ki so jo leta 1925 spremenili v Gornji trg. Še slike imam, tu je bila tudi zadnja tramvajska postaja. Vsak mi je nekaj povedal o tem kraju, tudi ena od strank mi je obljubila, da mi bo prinesla stare slike …

Ste se povezali s prebivalci Gornjega trga?

Florjana Kastelic: Sem, rekli so, da prej ni bilo tako. Eni starejši, ki živijo tu blizu, so me povabili na kavico blizu Žavca, kjer delajo hiško, in sem se ustavila, ko sem bila na poti v Prlekijo, ter mi podarili knjigo.

So knjige vaša posebna ljubezen?

Florjana Kastelic: Lani sem bila v Rimu na bolšjem trgu in mi je ena gospa ponudila staro knjigo o Rimu v usnjenih platnicah. Če sem že šla v Rim, sem želela kupiti knjigo o Rimu. Stala je 100 evrov, česar si nisem mogla privoščiti. Bolšji trg je bil dolg 3 kilometre, a sem se vrnila. Gospo sem prosila, ali mi spusti ceno, pa gospa ni bila za to in šla sem ponovno nazaj. Imela sem le 20 evrov, bolšjak se je že zaključeval, knjiga mi ni dala miru, ponovno sem se vrnila in ponudila teh 20 evrov, pa se nisva mogli zmeniti. Sprejela sem, da mi knjiga ni namenjena, ampak ko sem se obrnila, me je gospa poklicala in prodala knjigo za 20 evrov.

Ste zdaj po vsem skupaj zadovoljni?

Florjana Kastelic: Zdaj pa sem, to je tisto, kar sem želela. Nisem več zaskrbljena kot včasih, ko sem imela oči kot sova. Rekla sem, vse, kar bo, bo dobro. Najprej so stroški, zaposleni, šele potem jaz. Ta mesec ne moremo, ne bomo, bomo naslednji mesec. Tako gledam. Vedno je treba vlagati …

Se vam življenje zdi kot maraton, tek na dolge proge?

Florjana Kastelic: Res je, najprej je zagon, potem pride kriza, ko si rečeš, zakaj sem sploh šla, ampak to moraš hitro vreči čez ramo, potem pa greš dalje, saj zmoreš. Pravijo, da je pot boljša kot to, da prideš čim prej na cilj. Ko pa si na cilju, rečeš, da bi lahko še in niti ni bilo tako hudo.

Je to podoben občutek, kot ko vam je krenilo in ste se odločili za še en lokal?

Florjana Kastelic: Vprašali so me, ali mi je bilo čez zimo dolgčas, ker takrat v Zmajčku ni toliko dela, in sem zato rekla, da bi imela še enega. Mogoče pa res. Letos je bila zima res dolga. Zadnjič mi je Janez Križaj povedal, da je tukaj na Gornjem trgu zaritje.

Zaritje?

Florjana Kastelic: To je stara slovenska beseda. No, tu v zaritju bomo na 14 dni organizirali literarne večere.

Drži, da uvajate tudi dva fanta iz Janeza Levca?

Florjana Kastelic: Drži. V osmem razredu me je imelo, da bi šla študirat vzgojo predšolskih otrok, za hendikepirane. Vedno sem imela posluh za te otroke. En je bil malo bolj zmožen, drugi bolj počasen. Otroci na igrišču so se vedno zatekali k meni, že takrat sem oddajala toplino. Spomnim se deklice, ki je bila razvojno bolj počasna, zaradi česar so jo izločili iz igre. Otroci znajo včasih biti kruti. Potem še to, da so jo starši zavijali v vato, da ne zmore, medtem ko sem ji jaz vedno dajala občutek, da bo zmogla. Mogoče sem tisto obdobje tako razmišljala, da bi šla v šolo za vzgojiteljico predšolskih otrok. Potem so povedali, da je treba končati srednjo šolo, ki traja štiri leta, in potem še dve leti. Rekla sem, da ne bom študirala šest let. Mami je skoraj na glavo padla, da zakaj ne, a sem vztrajala pri svojem in ker se je stric takrat ukvarjal z rožami, sem šla v to smer. Moram pa še povedati, da je moja stara mama vse življenje na tržnici prodajala rože. Seveda je z njo delala še vsa družina, ob sobotah in nedeljah smo hodili nabirat praprot. Moji vikendi niso bili na bazenu, bili so na Krimu v praproti, v zelenju, šlajerju. Nabrali smo toliko in toliko šopkov in prodali stricu, ker je to potreboval. Kruto je bilo to, da smo otroci ob nedeljah kdaj želeli gledati Živ-žav, pa smo šli delat.

Ste s tem dobili dobro življenjsko popotnico?

Florjana Kastelic: Z delom res nikoli nisem imela težav. Potem sem se odločila za cvetličarsko šolo, kjer se nisem popolnoma ničesar naučila, ker sem šopke in ikebane že znala delati, sem pa se naučila okopati prvo solato in natikat fižolove palice v zemljo. Takrat sem še vedno čuvala otroke vseh sosedov, tudi brat je takrat že imel hčerko, ki sem jo prav tako čuvala. Sicer pa sem bila bolj fantovska, ker se nisem hotela igrati z barbikami in punčkami in sem stalno hotela biti Indijanec.

Si še dandanes radi na rame naprtite breme po moško?

Florjana Kastelic: Dovolj sem si naprtila, tudi sina sama vzgajam in sem potem oče, mama, babica, dedek, vse v enem. Ampak ko pride kakšen hud dan, rečem, da sem v bistvu samo nežno dekle, ker včasih res zavzamem obrambno držo, da vse zmorem in se ne dam. Ko pa pride kakšna 'žuta minuta', si rečem, da sem res le nežno dekle.

Se lahko vrnemo na vaša dva nova člana delovnega kolektiva?

Florjana Kastelic: Hasko, s katerim sem skupaj rasla in dela v Janezu Levcu, je rekel, da bi me z otroki prišli pogledat na tržnici. To je bilo že lani, kar nekaj časa sva se dogovarjala. Rekla pa sem mu tudi, da bi res rada nekomu omogočila, da dela pri meni. Čez poletje sem imela v pomoč same dijake, stare 17 let, vključno s sinom. Potem mi je Hasko pripeljal Anžeta in Roka, ki je že bil pri meni in se že uvajal. Tudi starši so bili zelo navdušeni, da bosta fanta v Flo bistroju štirikrat na teden po dve uri zjutraj.

Je tu na Gornjem trgu bolj mirno, zavetrje oziroma zaritje, kot je nekdo povedal?

Florjana Kastelic: Ta rep je v bistvu treba obuditi, zato smo poleti tudi imeli džezovske večere za oživljanje Gornjega trga. Imamo tudi znamenitost oziroma vogelni kamen, za katerega sploh nismo vedeli, kaj je. V arhivu sem prebrala, da so zadnjemu rablju, ki so ga pokončali na gradu, potem postavili ta vogelni kamen, ki ga občudujejo tudi turisti.

Kako zdaj Florjana nasproti cerkve sv. Florijana v Flo bistroju živi?

Florjana Kastelic: Prav poklicana sem bila sem gor, kjer se dobro počutim, dajem nekaj več od sebe. Rada imam stare stvari, Staro Ljubljano. V vsa mesta, ki jih obiščem, grem vedno v stari del. Rada opazujem lokalni utrip mesta, kakšne navade so, kaj kdo pije, kateri časopis bo kdo prebral.

Živite s tem, kar vam pride naproti?

Florjana Kastelic: Lahko rečem, da živim svoje sanje. Pot je bila trnova, ampak mislim, da se z voljo in malo sreče da.

Od kod pa se je v vse skupaj prikradla ljubezen do težkih motorjev?

Florjana Kastelic: Zanje me je navdušil pokojni prijatelj, s katerim sva prevozila Dolomite in nekdanjo Jugoslavijo. Morda sem iz tega razloga, da bi kdaj tudi sama kam šla, naredila izpit. Nikoli nisem marala hitrosti, ampak 'easy rider' bi pa bila. Večkrat sem si ga izposodila, da sva šla tudi k mojim staršem na Dolenjsko, ki jih je skoraj zadela kap, česa vse se bom še spomnila. Izpit sem naredila izključno zaradi harleyja davidsona, ne zaradi kawasakija in suzukija, pač ne bom imela motorja, dokler ne bom 'dovolj velika'. Je pa takšna svoboda, ko se odpelješ stran od tod.

Foto: Goran Antley

Liza - 48/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 48/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.