Ilustrator, stripar in filmski animator Marjan Manček po najpomembnejši nagradi na področju ilustracije – nagradi Hinka Smrekarja za življenjsko delo – pripravlja antologijo ob svoji 70-letnici in zbira ilustracije. 

Teh je kar precej, celo čudi se, da je toliko narisal. Kako ne bi, saj je v ateljeju na podstrešju v vasici Selšček, kjer se je rodil eden od njegovih vzornikov Maksim Gaspari, presedel ure in ure za mizo ter se posvečal ustvarjanju risb, ki so prežete s humorjem. Ob jubileju mu tudi mi čestitamo, želimo zdravja in da bi pogruntal še kaj novega.

Je vaše življenje šlo po svoji poti, glede na to, da ste študirali angleščino in zgodovino, poznamo pa vas kot ilustratorja?

Marjan Manček: Kot gimnazijec sem objavil prvo karikaturo, ki je bila objavljena v Pavlihi, in postal njen redni sodelavec, med študijem pa sem se tudi preživljal z risanjem karikatur ter tako tudi preživel in diplomiral. Ugotovil sem, da je moj pravi poklic risanje. Poskušal sem se vpisati tudi na likovno akademijo, pa me niso sprejeli, ker sem na sprejemnem izpitu dal svoje karikature, med njimi tudi eno, ki je bila nagrajena v Skopju, pa so rekli, da karikaturisti niso pravi. Zanimivo je to, da sem se čez mesec ali dva peljal na avtobusu med Medvodami in Kranjem ter slišal pogovor med dvema: “ Stric mi bo zrihtal, da bom prišel na akademijo.” Ne vem pa, ali je potem tudi res tako bilo.

Ste želeli biti tudi roker?

Marjan Manček: Želel sem igrati bobne, še v srednji šoli s prijatelji. Pravzaprav smo že v osnovni šoli med počitnicami za zabavo in kratek čas risali stripe, ko pa sta prišli skupini The Beatles in Rolling Stones, so si prijatelji v srednji šoli sami naredili električne kitare.

Roker niste postali ne profesor angleščine, kaj pa se je zgodilo z zgodovino?

Marjan Manček: Z njo sem se ukvarjal toliko, kolikor me je potem še ljubiteljsko zanimala, še vedno berem nekatere resnice, ki še niso bile objavljene. Da bi pa druge poučeval, to pa ne.

Kaj pa vaše risbe, imajo nekatere od njih zanimivo zgodbo?

Marjan Manček: Med počitnicami sem kot študent s prijateljem štopal po Evropi, tudi na Laponsko, in ko sem se vračal proti Oslu, mi je ustavila voznica v katrci s še tremi otroki. Voznica je videla mojo jugoslovansko zastavico in ustavila ter me povabila k sebi domov. To je bila žena norveškega veleposlanika v Beogradu, ni pa bila samo žena veleposlanika, imela je tudi tri doktorate, enega celo iz samoupravljanja. Pri njih sem bil štiri dni, po dveh dneh je za mano prišel še moj prijatelj. Otrokom sem narisal risbe. Njen sin, Jens Stoltenberg, pa je pozneje postal predsednik norveške vlade, hčerka Kamila pa znanstvenica na medicini, mlajša Nini pa je že umrla.

Ste med študijem veliko potovali?

Marjan Manček: V glavnem po severni in zahodni Evropi.

So vam potovanja odpirala obzorja?

Marjan Manček: V Londonu sem prodal karikature revijam Rider’s Digest in Private Eye. Dobil sem toliko denarja, da sem s tem pokril tri tedne tečaja angleščine v Cambridgeu in še štop po Škotski.

Se vam je kar sproti dogajalo?

Marjan Manček: Odpiralo se je. Šel sem povsod, tudi na Finskem, do kioska in pogledal, kje objavljajo karikature, ter odšel na uredništvo in pokazal, kaj imam. Rekli so: “Ja, v redu, eno stran bomo kar objavili. Tam pa greste na blagajno.” In so mi takoj izplačali. Sicer pa sva s kolegom rekla, če od tega ne bo nič, bova sekala drva ali šla v gozd nabirat gozdne sadeže. Bil sem odprt za te stvari, oni pa tudi. Imel sem izkušnjo s Pavliho, kjer sem precej objavljal karikature brez besed in karikature brez besed lahko gredo tudi prek meja, saj jih humor ne pozna.

Pri risanju razen humorja radi vpletete tudi poučno plat?

Marjan Manček: Nekaj tega je mimogrede v mojih risbah. Res pa je tudi, da so te risbe nastajale, ko sva z ženo imela otroke.

Kako pa ste prišli do uredniškega mesta v založbi Borec?

Marjan Manček: Leopold Suhodolčan me je povabil na uredništvo revije Kurirček in mladinskega tiska pri založbi Borec. Hkrati sem risal za Ciciban. Potem sem ugotovi, da se moram odločiti, ali se bom posvetit ilustraciji ali službi. Bila so naročila in sem se odločil, da pustim službo. Povod je bil tudi sin Matjaž, pravzaprav sva oba z ženo pustila
službo in se preselila v Crikvenico, ker je imel astmo.

Koliko časa ste živeli v Crikvenici?

Marjan Manček: Štiri leta sva ostala tam, kjer sem risal in pošiljal risbe v Ljubljano.

Je takrat žena, ki je po poklicu pravnica, postala vaša asistentka?

Marjan Manček: Imel sem veliko naročil, tudi za televizijo. Spomnim se, da sva za božič delala vso noč, serijo za otroke 40 zelenih slonov.

Je bilo veliko srečnih naključij, ki so vas podpirala na vaši poti?

Marjan Manček: Ravno so me v Mladinski knjigi izzvali, da pripravimo antologijo ob moji 70-letnici in zdaj zbiram ilustracije. Tega je kar precej in se še sam čudim, da sem toliko narisal, nekatere stvari tudi dobro. Čudim se, kako lepo mi je roka tekla. Odkrivam tudi nekatere ilustracije, na katere sem že pozabil. Kar težko nalogo imam, da izberem prave za knjigo, čeprav bo pri izboru sodeloval tudi likovni urednik.

Ste lahko samokritični in ločite bleščeče ilustracije od tistih drugih?

Marjan Manček: Nekatere iz slikanic so že kar klasika zaradi ponatisov. Očitno, da je to tudi drugim sprejemljivo in želijo to imeti. So pa tudi nekatere, ki so pozabljene, tudi avtorji, ki sem jih ilustriral.

Sodi recimo Pedenjped Nika Grafenauerja med klasike?

Marjan Manček: Ja, ta Pedenjped kar živi še naprej. Predvsem sem imel srečo, da sem imel takšno dobro družbo pesnikov, katerih pesmi sem ilustriral.

Ali s katerimi avtorji sodelujete tudi po več let?

Marjan Manček: Nekateri me imajo kar za dvornega ilustratorja: Berta Golob, Polonca Kovač, Niko Grafenauer, Boris A. Novak ...

Kako pa je z ilustriranjem starejših tekstov, kot je Kozlovska sodba v Višnji Gori Josipa Jurčiča?

Marjan Manček: To so te starejše zgodbe z odličnim tekstom, ki te spodbudijo, da poiščeš svojski izraz, zlasti če imajo v sebi malo satire in zlasti če je besedilo takšno, da te napelje, da si narisal res nekaj duhovitega. Lahko pa je bil izziv tudi povsem resen tekst, da sem ga malo omilil in našel kakšno bodice. Bodice se vedno najdejo, le pobrskati je treba, da nadgradiš besedilo.

Kako to, da ste tudi avtor  številnih slikanic?

Marjan Manček: V tem so me inspirirali tudi lastni otroci, ampak večino je vse izhajalo iz lastnih izkušenj, znanja … Več ali manj ti privre, ko rišeš, prepletata se risba, črta z besedo in potem lahko dobiš zaključeno zgodbo, kratek strip s tekstom, ki ti da presenetljiv zaključek. V glavi nimam prave predstave, ampak ko rišem in ko sestavljam besede in stavke, pride do enega izraza, do neke zaključene celote. Zlasti ko vidim, da bi lahko bilo nekaj, je stvar sveža in ni za v koš, jo dam od sebe, da lahko nekdo drug, tudi urednik pove svoje. Včasih je tudi žena prvi kritik in mi tudi sugerira, kaj bi lahko bilo bolje. Odprt sem tudi za različne izzive pesnikov in pisateljev: od Borisa A. Novaka, Daneta Zajca, Zvonimirja Baloga … Užival sem v njegovih stvareh, ko sem risal, veliko humorja nonsense ima, ki hkrati zabava in poduči. Hvaležen sem urednikom, da so mi omogočili sodelovanje z različnimi avtorji.

Ste tako vstopali v različne ustvarjalne svetove avtorjev?

Marjan Manček: Takšna stvar človeka obogati, hkrati pa te naredi bogatega s tem, ko zraven sam nekaj dodaš in nadgradiš. Včasih je kakšna težka naloga, kot prej omenjena Kozlovsko sodbo v Višnji Gori. Včasih sem ostajal še popoldne po službi, da sem iskal pravi izraz in našel prave like ter tiste like karakteriziral.

Kako se počutite zdaj, ko brskate po svojem življenju in delu?

Marjan Manček: V redu mi je, vidim, da sem veliko naredil in imel to možnost, da mi ni bilo treba iti čez mejo, čeprav bi tudi tam nekje na severu ali zahodu lahko preživel. Če sem ostal kje v tujini, so me eni kar hecali, da naj grem v Ameriko, kjer bi lahko krasno živel od svojega dela. Bilo mi je ljubše, da ostanem doma in delam tukaj.

In lovite zgodbe ter človeške trenutke, ki jih upodabljate?

Marjan Manček: Saj te kar same prihajajo k meni. Niti jih ne lovim, te zgodbe več ali manj prihajajo do mene, saj sem do njih odprt in se jim prepustim. Ko gledam svoje minulo delo, še vedno mislim, da bom pogruntal kaj novega. Še letos poleti sem ilustriral oziroma preoblikoval v obliki kratkega stripa Modre misli malega muca (154 izrekov znanih ljudi), že prej pa napisal ter narisal slikanico o ovčki Be. Zdaj, ko pripravljam svojo antologijo, grem skozi življenje, razmišljam, kdaj in kje sem kaj delal. Tu je tudi obdobje, ko smo delali risanke. Dogovarjamo se, da bo v Kinoteki predstavljen tudi moj opus risank, klasično risana animacija, zdaj, ko se risanke delajo z računalniki. Osebno se vedno vračam k mizi, čeprav sem poskušal nekaj narediti na računalniku, pa mi tisto ni bilo všeč.

Kakšne odnose imate z avtorji pesmi in besedil, ki jih ilustrirate?

Marjan Manček: Se niti toliko ne srečujemo. Pred kratkim sva se prvič srečala z Deso Muck, ko je bila predstavitev najine slikanice Pravljično potepanje Medveda Lovra po Sloveniji. Z avtorji knjig se v glavnem srečujemo na tiskovnih konferencah in knjižnih sejmih. Smo bolj vsak v svojem gnezdu in kadar pride nekaj na svetlo, pridemo tudi mi iz svojih brlogov.

Ne delujete kot nekdo, ki stresa šale kar iz rokava.

Marjan Manček: Ne, tako kot od zdravnika ne pričakuješ, da te bo kar na cesti pozdravil, tako recimo tudi humorist ne more kar stresati šale, po navadi so humoristi resni. Tudi Ježek ni bil na pogled takšen, da bi kar za vsakim vogalom stresal šale. Ustvarjanje humorja je resno delo, moraš najti neko poanto, da potem prideta ven v posebnem skladju nenavadnost in resnica. Potem tudi nekdo drug reče: “To je pa res pravo.” Tudi žena kakšno dobro pove. Ideje se v glavnem rojevajo ob risanju za mizo, ko se zberem in osredotočim na neko temo. Sploh če imam naročilo, rok, dogovor, potem se prilagodim tistemu in poskušam na svoj način izpolniti nalogo.

Je dobra plat vašega dela, da ga lahko vsakdo razume in interpretira po svoje?

Marjan Manček: Vsekakor, ampak v svojih idejah in izdelkih sem kar konkreten in si tako ljudje ne morejo izmišljevati nekaj po svojem, ker jih pripravim na to, da vidijo tisto, kar sem videl tudi jaz.
Od česa pri svojem delu niste želeli odstopati?

Marjan Manček: Saj nisem imel nobenih težav, ker so sprejeli vse, kar sem naredil. Ne spomnim se, da z nekom ne bi prišel skupaj, to se je redkokdaj zgodilo. No, z reklamnimi agencijami nismo prišli skupaj. Kar se pa knjižnih ilustracij tiče, so uredniki vedno sprejeli to, kar sem narisal. Ilustratorji smo tako raznoliki, vsak je malo drugačen, Slovenci imamo veliko dobrih ilustratorjev, še posebej mlajšo generacijo, ki je izšolana na akademiji in dosega izredne dosežke.

Imate občutek, da so pisatelji v ospredju, pred ilustratorji?

Marjan Manček: Drži, da so avtorji v ospredju, ampak že pri slikanicah se je vedelo, da so tudi ilustratorji pomembni. V stroki pa se je vedno čutilo, da je tudi ilustracija pomembna, nikoli nisem čutil nobenih razlik, da bi kdo pomanjševal ilustratorsko vlogo. Enako je tudi pri stripu, ki je bil malo manj spoštovan. Ko sem se šolal in risal prve stripe, mi je učitelj likovnega pouka rekel, da jih pustim.

Strip je lahko vmesna stopnja branja med slikanico in knjigo. Je zgodba v slikah, ki jo je treba razumeti in spoštovati njeno likovno plat ter scenarij stripa. Tudi na tem področju so se Slovenci kar razvili s Stripburgerjem in nekaterimi mlajšimi avtorji. Miki Muster pa je z Zvitorepcem, Trdonjo in Lakotnikom oral ledino. Tudi sam imam nekaj stripovskih likov, v Cicibanu so hoteli imeti Modrega medvedka, Cufka, celo v učbenik so vpeljali kakšne pregovore v obliki stripa, kar je zame bil izziv, potem pa so tudi pedagogi upoštevali, da je strip medij, ki je lahko prav tako kvaliteten in ima svojo vrednost ter lahko otroka navdihuje.

Ste po vsem tem risanju kdaj nasičeni?

Marjan Manček: Tudi do nasičenosti pride. Na začetku ti gre hitro, nekako te noter potegne zgodba, potem se na polovici ali treh četrtinah dela kar malo ustavi. Bi kar kaj spremenil. Takrat je treba iti na sprehod, v naravo. So tudi ovire, kako se tega lotiti, ni samo pesmica. Včasih roka ne uboga in moraš pustiti delo pri miru ter se lotiti nečesa drugega.

Gre pri vašem delu za sodelovanje uma in roke?

Marjan Manček: Seveda gre za sodelovanje, ampak kakšni dnevi so lahko težki tako kot vreme: včasih je sonce, zna biti tudi oblačno in nizek pritisk, da vemo, kaj je lepo, in se zavemo, da je razlika med dnevom in nočjo.

Je Marjan Manček vse tisto, kar lahko vidimo v njegovih risbah?

Marjan Manček: Nekaj je, ne vem pa, ali je to ravno vse. Počnem še kaj drugega. Mika me, da bi spet šel na smučke in izkoristil sneg.

Imate radi gibanje?

Marjan Manček: V poznejših letih mora človek animirati samega sebe, ne le svojih likov. Več mi zdaj pomeni, da razgibam sebe. Bilo je obdobje, ko sem rad oživljal svoje like: Cufka, Hribce, Modrega medvedka … Delal sem po 16 ur dnevno, zvečer sem šal spat in komaj čakal, da sem zjutraj risal naprej. Ko sem naredil tri sekunde animiranega filma, sem si mislil: “Ooo, tri sekunde sem narisal!” Že v stripu lahko razviješ lik in ga oživljaš, animiran film pa je nekaj posebnega, ker dodajaš še zvok in odločaš, kako dolgo in na kakšen način se bo lik gibal, ustvarjaš kot Bog. Nekaj se je nabralo in sem moral to dati ven, da je potem še nekdo drug imel kaj od tega.
Imel pa sem tudi podporo, žena Marta mi je zelo pomagala, potem se je tudi delo vezalo drugo za drugim in tudi avtorji so telefonirali in spraševali, ali bi lahko narisal. Tako sem pustil uredniško službo ter se posvetil risanju. Moraš se odločiti, ali boš delal eno ali drugo. Ljubše mi je bilo, da sem samostojen.

Ste tako svobodni in si sami krojite svojo ustvarjalno pot?

Marjan Manček: Če so mi ponudili, sem pristajal na tisto, kar so mi ponudili. Včasih je bilo kar preveč dela, ampak v glavnem je šlo. Ni svobode brez odgovornosti, moraš biti odgovoren do sebe, družine, do naročnikov ali urednikov, predvsem pa do bralcev.

So se vam z leti želje v odnosu do življenja spreminjale?

Marjan Manček: Želim si živeti mirno in v naravi, da ni vojne. Takšne osnovne želje, drugega pa ne potrebujem, nimam neke posebne želje. Saj si, ko si mlad, želiš kakšnih priznanj. Potem pa se zgodi, ko niti ne pričakuješ. Niti ne grebem se za tem, da bi kje razstavljal, ampak pride, da si nekje zaželijo, da bi nekaj imeli …

Se vam ves čas pretaka kot voda?

Marjan Manček: Tako mora biti, če je voda sveža, je v redu.

Foto: Goran Antley

Liza - 1 / 2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 1 / 2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.