"Ko medicina da piko, še ni vse ga konec. Moje delo se takrat začne."

Jovan Tasić, danes zdravilec in doktor komplementarne medicine, nekoč pa mali upornik, svoje znanje in sposobnosti zelo uspešno deli tudi s slovenskimi pacienti. Že 15 let pomaga in zdravi, največ otroke s cerebralno paralizo, avtizmom, epilepsijo in drugimi razvojnimi motnjami. V svoji domovini Srbiji je bil že večkrat nagrajen za humanitarnost in rezultate. Človek velikega srca in močnega čuta za sočloveka se je na povabilo društva za cerebralno paralizo pred 14 leti odzval na njihovo povabilo.

Kdaj ste začeli delovati v Sloveniji?

Tasić: V Slovenijo sem prišel leta 2003, in sicer na povabilo Društva za cerebralno paralizo Ljubljana, in začel delovati v okviru delavnic. Po dveh letih delovanja smo bili deležni res dobrih rezultatov zdravljenja, kot npr: otroci z epilepsijo niso imeli več napadov, veliko jih je shodilo, spregovorilo ... skratka, dovolj razlogov, da sem nadaljeval svoje delo in še naprej sodeloval z društvom. Kmalu za tem pa tudi odprl svoje podjetje.

Ali lahko rečemo, da je Slovenija že vaš drugi dom?

Tasić: Ja, Slovenija je lahko rečem moj dom.

Petnajst let redno prihajate v Ljubljano, kjer ste si ustvarili že veliko poznanstev.

Tasić: Zadnje čase sem več tukaj kot drugje. Veliko prijateljev sem si ustvaril, in to pravih, iskrenih, ki me podpirajo, predvsem zadnje leto, v katerem sem po nesreči izgubil ženo Danijelo, in moj najmlajši sin Aleksandar mamo. To, kar se je zgodilo, potrjuje, da obstajajo tudi usodne ali karmične bolezni, pri katerih ne more nihče pomagati, ker človek nikoli ne bo gospodar življenja in smrti. Lahko rečemo božja volja. Zame in za sina je bilo zelo težko. Moral sem se posloviti tudi od očeta. Vse je šlo narobe, celo naš hišni ljubljenček rotvajler Tim, se je odločil za odhod. Vse se je zgodilo v zelo kratkem času, v dveh mesecih.

Kakšen je vaš odnos do boga?

Tasić: Verjamem v boga. Starši so me vzgojili v pravoslavni veri. Ni pa mi pomembno, ali je katoliška ali pravoslavna cerkev ali džamija, zame je bog eden in ga ne omejujem z institucijo religije. Spoštujem naravo in skrbim za otroke, ki so naši nasledniki, garancija narodu.

Kako to, da na pogrebe, če se le da, ne hodite, in kaj se v resnici dogaja na pokopališču, ko vstopite?

Tasić: V trenutku, ko stopim na pokopališče, začutim ogromno neomejenih informacij in energije, ker vse to tudi vsrkam, se v tem času počutim obupno, obremenjeno in težko. Več pa ne bi za zdaj.

Koliko knjig ste do zdaj napisali oz. koliko ponatisov knjige Odpisani ponovno hodijo je bilo natisnjenih?

Tasić: Do zdaj sem napisal sedem knjig. Slovenska izdaja je doživela kar tri ponatise, srbska pa osem. Moje knjige so se tiskale tudi v angleščini, nemščini, francoščini in madžarščini. Prav zdaj pa se prevaja celo v arabščino. Knjiga je kot vaša izkaznica o delu in rezultatih. Knjige imajo moč dokumenta. Prvič lahko berete knjigo z izvidi uradne medicine, kjer so omenjene diagnoze brez perspektive in rezultate mojih terapij, kjer je ozdravitev trajna (predvsem multipla skleroza, slepota, avtizem, epilepsija, spinalna mišična atrofija ...) Ljudem svetujem tudi možnosti iz narave t. i. zelene lekarne za svoje zdravje.

Jovan Tasić

Ste v regiji prejeli že veliko priznanj za svoje delo in rezultate?

Tasić: Največje priznanje za moje delo so otroci, ki so shodili. Spomnimo se malega Lenarta, ki mu je uradna medicina napovedala le še voziček in je shodil, vozi skiro ... Potem otroci, ki so po sedmih letih spregovorili, naj omenim Drejca Marolta in Evo Troha. Teodor in Miloš sta spregledala, Mala Lara se je zaradi močnih antiepileptikov morala ponovno učiti brati in pisati, zdaj pa končuje srednjo šolo. Največja nagrada so nasmejani obrazi ozdravljenih, to me res osrečuje. Lepo je, če tudi drugi vidijo in opazijo te rezultate ter jih delijo z drugimi.

TV Slovenija pripravlja dokumentarni film o vašem delu in rezultatih. Vabijo vas na vse konce sveta, pravkar ste se vrnili iz Dubaja ... Vi pa ostajate zvesti Sloveniji in Srbiji?

Tasić: Res je, pripravlja se dokumentarni film o mojem delu in rezultatih. Prav tako bo zajel moje otroštvo, kako sem dvakrat pobegnil od doma, prvič kot šestletnik, da sem se vpisal v šolo (prezgodaj) ... Mama se s tem ni strinjala in sem se kar obesil. Neuspešno, hvala bogu, da sem jo prestrašil. Drugi pobeg pa se je zgodil, ko sem bil star 14 let, ko me je želja po izobraževanju vodila v Zagreb, kjer sem se vpisal na vojaško gimnazijo. Zaradi študija sem šel tudi v London na akademijo tradicionalne medicine, potem Stockholm, Frankfurt, Budimpešto, zadnje čase obiskujem tudi Dubaj, kjer se srečujem z zdravljenjem največkrat avtističnih otrok. Tam odpiramo center prav za avtistične otroke.

Kdo so vaši bolniki?

Tasić: Pacienti so na žalost največkrat otroci s cerebralno paralizo, epilepsijo, avtizmom, slepoto, hipotonijo, sladkorno boleznijo in drugimi nevrološkimi težavami. Pri odraslih pa pacienti z multiplo sklerozo, revmatoidnim artritisom, diskus hernijo ...

Ali se lahko zgodi, da morate na žalost koga zavrniti?

Tasić: Seveda se, žal. Lahko se zgodi, da ne morem pomagati, in to je pošteno, da povem že takoj na začetku. Z našimi terapijami pride do izboljšanja celotnega telesnega in duševnega zdravja in spodbujanja imunskega sistema. S pomočjo terapije organizem in njegov imunski sistem namreč ustvarita zdravilo zase.

Ali je to odvisno od diagnoze, človeka, prakse iz preteklosti ...­­ Kaj je tisto, kar vam 'govori', da koga ne morete sprejeti na terapije?

Tasić: Lahko sprejmem vse. Terapije pri vseh vplivajo pozitivno, ampak ne morem vseh pozdraviti, in to tudi povem. Če je otrok star 18 let in ima cerebralno paralizo, nikoli ni hodil, sedel, je težko pričakovati, da bo shodil. Enako je z bolniki, ki so na vozičku že več let po prometnih nesrečah, ali tistimi, ki imajo raka, ki je že metastaziral.

Koliko trajajo terapije, kako pogosto jih je treba obiskovati?

Tasić: Terapije se izvajajo posamezno, štiri do največ osem zaporedoma. Potem pa štiri tedne premora, da organizem sam začne delovati in uporabi vse, kar je dobil. Po vsaki terapiji pride do napredka, kakšnega, pa je odvisno od stadija bolezni in starosti. Vsekakor pa prihaja tudi do končnega ozdravljenja ali do določenega napredka in izboljšanja.

Kaj je tisto, kar vas pravzaprav sprošča in regenerira?

Tasić: Regenerirajo in sproščajo me narava, reka, hribi, morje. V naravi se pripeljem v ravnovesje in vpijam energijo iz narave, da svoje fizično telo, ki je zelo obremenjeno pri delu, dobro pripravim za naslednje terapije. V vsakem primeru sem vedno v naravi in sem odprt življenju in ljubezni.

Kakšne ambicije še imate?

Tasić: Morda sem eden tistih redkih, ki jih skorajda nimam. Saj sem vse, ambicije in še več, kar sem si želel, ustvaril - delo, šolanje, družina ... Samo da je zdravje.

Slovensko že zelo lepo govorite.

Tasić: Izpit iz slovenščine sem naredil na katedri za slavistiko in ponosno lahko rečem, da so bile ocene 9, branje in pisanje 9,5, poslušanje 9,5 in pogovor celo 10. Za državljanstvo je vse že pripravljeno in kmalu bom oddal vlogo.

Ali lahko rečemo, da ste klepetulja?

Tasić: Veliko govorim, ja. Klepetulja pa nisem, ker ne uporabljam odvečnih besed in vključujem druge v pogovor. Tako je bolj zanimivo.

Liza - 23/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 23/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.