Gostovanje Jugoslovanskega dramskega gledališča iz Beograda v ljubljanski Drami smo izkoristili za pogovor z veličino med srbskimi igralci Jelisaveto Seko Sablić, ki jo številni poznajo po komičnih vlogah, kot je Kristina v filmu Maratonci tečejo častni krog.

Vsekakor pa je svoje prispevala tudi v dramskih vlogah kot dolgoletna članica gledališča Atelje 212. Njeno modro prebijanje skozi življenje jo je počastilo, da lahko še opravlja svoje delo, zdaj sproščeno in brez preverjanja.

Kaj počnete po koncu predstave?

Jelisaveta Seka Sablić: Nisem ravno klasičen primer. Strašno sem hitra, kot v pripravi za predstavo tako tudi pri slačenju gledališkega kostuma in čiščenju make upa. Nimam živcev za meditacijo ali sproščanje. To morda počnejo nekateri drugi igralci, ampak v 50 in še nekaj letih, odkar sem na sceni, sem bila vedno hitra. Hitim, da se vrnem v svojo kožo, zato hitro očistim šminko in se redko zadržujem v gledališkem bifeju. Ne maram druženja po predstavi, saj rada molčim. Če pa se usedem, naročim deci črnega vina in molčim. Ne maram, da kdorkoli pristopi in z mano komentira, ni pa mi odveč opazovati druge, kaj govorijo. To je moj način sproščanja. Domov se zelo pogosto vračam peš, ko pa sem bila mlajša, sem se vračala z avtomobilom. Doma se takoj oblečem v svoje 'krpe', vklopim televizijo in nadaljujem s pitjem črnega vina ter spijem še kozarec ali dva in še kaj pojem.

Se pravi, da le imate svoj obred s kozarcem vina?

Jelisaveta Seka Sablić: Seveda, tako sem se tudi navadila na vino, morda sem celo odvisnik, ampak zvečer moram spiti dva ali tri decilitre črnega vina. Vsekakor je to nekakšen obred. Včasih smo po končani predstavi sedeli v bifeju, ampak se nikoli nisem marala pogovarjati, menim, da se igralci po predstavi ne marajo pogovarjati, morda zato, da ugasnejo 'motorje'.

Je adrenalin na odru močan?

Jelisaveta Seka Sablić: Ne vem, o tem ne razmišljam, imam svojo tehniko, sem velik obrtnik, da ne bom lažno skromna. Obiskovala sem najboljšo šolo, ki je spremljala mojo generacijo. Sicer ni bil povsem popoln, a vsaj zajeli smo sistem Stanislavskega, se pravi igro stanja resnice, preživetja, vstopanja v lik … Vse to so poznejše generacije opustile. Tega ni več, oziroma ne vem, kaj se učijo, ampak tega ne vidim, to uporabljajo spontano, ker se zdaj precej snema in morajo uporabljati prepričljivost, kar je enako. Kar se pa tiče globine lika oziroma globinskega raziskovanja, kot se je to delalo nekoč, tega ni več. Ni več velikega raziskovanja lika, ugotavljanja, zakaj ta nekaj počne na določen način ... Ko sem bila še študentka, smo z akademijo šli v Ameriko, New York, in obiskali uro Leeja Strasberga v Actor Studiu. Režiser Elia Kazan, Marlon Brando, Robert De Niro … so delali po čistem Stanislavskem. Takšen poglobljeni način dela ti prinaša ogromno radost obstoja na sceni, saj ne verjamem v površnost.

Kaj vam je še prinesel New York?

Jelisaveta Seka Sablić: Zdaj ne hodim več tja, v New Yorku ne najdem več tistega, kar sem našla takrat. New York je bil zares velik svet. Najprej sem bila, kar se kulture tiče, zaljubljena v Pariz, v francosko civilizacijo. Govorila sem francoščino, medtem ko se angleščine nisem nikoli naučila, sem pa razumela vse njihove predstave. Ponudila se mi je priložnost, da grem k svoji sorodnici, ki mi je kupovala drage vstopnice za gledališče, jaz pa sem predstave z užitkom gledala in vpijala. V vsem so zares prinašali veliki svet, tudi v gledališču, kar sem zavestno in nezavestno vpijala. V gledališče nisem šla kot gledalka, da gledam predstave, ampak sem se tam zalepila. Tako sem tudi od tam prinesla nekaj besedil za predstave, recimo Masterclass Marie Callas.

Ste v tej predstavi tudi igrali Mario Callas?

Jelisaveta Seka Sablić: Da, sem. To je bila velika gledališka prelomnica v mojem življenju, čeprav je to bilo v devetdesetih letih, še za časa Miloševića. Delala sem to božansko, tankočutno zgodbo, ki je velika in lepa. Predstave sem se lotila, ker sem videla, da je precej poceni za realizacijo. Na odru smo bili jaz, štirje študentje glasbe in klavir. Po mojem sem slučajno naredila zelo veliko, meni ljubo predstavo. Evo, New York mi je to prinesel.

Kako ste doživljali preplet raznolikosti v New Yorku?

Jelisaveta Seka Sablić: New York je bil najlepši v sedemdesetih in še prej. Spomnim se, ko smo šli z gledališčem Atelje 212 … Vse ženske smo si skrajšale krila, in to kar tam. Kar odrezale smo jih s škarjami, to je bilo fascinantno. Tako je namreč New York vplival na nas. Bil je sinonim za svobodo duše, človeka, za obljubljeno življenje, deželo … Pozneje se je vse to spremenilo. Takrat je vladalo hipi gibanje, ki je bilo veličastno in se je povsod infiltriralo. Mi smo 'znoreli', kar je bilo osvobajajoče, ženske smo kupovale ogromne klobuke … Bilo je kot nekakšen cirkus, lahko si vse počel in se nihče ni obračal za tabo. Pozneje, čez 20 ali 30 let sem opazila, da je New York postal grozno eliten, pod veliko kontrolo, v smislu, kako se obnašaš, ješ …

Kako doživljate rojstno mesto Beograd?

Jelisaveta Seka Sablić: Kot velik prepih, lahko je blaten, prostaški, tudi primitiven, nikoli pa ni provincialen. Beograd nikoli ni bil, niti danes ni provincialen. V Beogradu piha veliko vetrov, ljudje so v glavi svobodni, ne glede na to, kakšen režim je na oblasti. Vsi imajo vedno o vsem svoje mišljenje. Menim, da je zahod malo otopel, ker imajo vse pripravljeno, ukalupljeno, tam vse deluje, čemur se ljudje prepuščajo. Pogosto rečejo, da so naši ljudje v tujini inteligentni, iznajdljivi. Seveda, ker so pripravljeni, da se kot nekakšne živali ujamejo na noge, mislijo in imajo vseskozi idejo, kako se obnašati, kako preživeti. Vedno iščejo boljšo pot.

Imajo Beograjčani radi gledališče?

Jelisaveta Seka Sablić: Ja, imajo ga radi, ampak tudi gledališče je odprto do njih. Kot prvo je poceni, lahko si privoščijo, da grejo v gledališče. Vstopiš lahko tudi brezplačno, če počakaš, te bo vsako gledališče pustilo, da vstopiš potem, ko vstopi občinstvo, ki je kupilo vstopnice. Želim se tudi zahvaliti občinstvu, ki pogosto oprošča repertoarski politiki naših gledališč, ki na spored pogosto dajejo duhamorne predstave, ampak občinstvo je tisto, ki to gleda, oprosti ter ploska in prihaja v gledališče še naprej.


Ima beograjsko občinstvo navado, da kdaj na glas komentira predstavo in igralce med predstavo?

Jelisaveta Seka Sablić: Tega nisem doživela. Rada bi, da je to tako, vedno sem bila za ljudsko gledališče. Včasih je bilo najbolj normalno, recimo za časa Shakespeara, ko je bilo gledališče veliko, da ljudje povedo svoje. Toda menim, da je zdaj v gledališču nekaj provincialnosti, redkokdo pove, kaj si misli, in tudi občinstvo dandanes nima dovtipov. V mojih časih v zlatem obdobju je obstajala konstruktivna kritika. Po predstavi so ljudje povedali tisto, kar ni bilo v redu, kar pa je bilo dobro, je bilo samo po sebi umevno, da je. Bile so debate, svobodno si povedal, kaj ti ni bilo všeč, tudi prepirali smo se, tepli, zdaj pa ljudje licemerno molčijo, tehtajo, se brzdajo, bojijo se, ne želijo se zameriti. Govorim za ljudi iz sveta gledališča. Gre za enak model obnašanja, ki je velja za vse plasti družbe, tako tudi v gledališču, saj se ljudje bojijo za svojo eksistenco.

Če pogledamo nekdanje republike Jugoslavije, se je od beograjskih gledališč pričakovalo, da ponudijo nekaj najboljšega?

Jelisaveta Seka Sablić: Ljudje od beograjskih gledališč pričakujejo, da v njih vidijo in se zabavajo v smislu vznemirjenja. Vseeno včasih, kot sem že povedala, gledališče v Beogradu razočara, saj je dosti predstav duhamornih.

Katero gledališče je bilo vaše?

Jelisaveta Seka Sablić: Moja matična hiša je bil Atelje 212, zdaj sem v glavnem v Jugoslovanskem dramskem gledališču, kjer igram v treh predstavah. Vse tri so lepe, v glavnem igram komične vloge, toda v predstavi Kaj je resnica, s katero smo gostovali v ljubljanski Drami, nimam komične vloge, nasprotno.

Vas radi razvrščajo med komike?

Jelisaveta Seka Sablić: To ni bistveno, včasih mi je žal, ker nekateri pridejo na predstavo zaradi mojega imena, da se smejijo, saj me poznajo iz nadaljevanke ali filma, potem pa so presenečeni in razočarani. Sem pa vso svojo kariero igrala zelo dramske vloge, toda zadnjih 20, 30 let sem obrnjena le h komedijam. K temu veliko prispeva televizija, tako da mulci še vedno na spletu gledajo nadaljevanko Ljubezen, navada, panika, nalepijo se in lovijo replike. Tudi replike iz filma Maratonci tečejo častni krog se še dandanes slišijo, kot je recimo tista, ki jo izgovori Bora Todorović: “Moja plavalka, plavaj!” To je res kultni film, ki je preživel svoj čas. Ravnokar praznuje 30 let.

Ste se igralci v tistih časih več družili, bili prijatelji?

Jelisaveta Seka Sablić : To so bili igralski prijatelji, bili smo si zelo blizu, Zoran Radmilović, Bata Stojković, Pavle Vujsić … Vsi ti ljudje so bili iz istega žepa. V nekem trenutku je to preraslo kot v nekakšno sekto. Ljudje izven so se bali vstopiti v bife Ateljeja 212, ker se je tu strašno preverjalo tisto, kar si povedal. Zoran Radmilović, vsi so bili velikani lucidnosti, pozneje se jim je pridružil še Dragan Nikolić. Če si povedal kakšno neumnost, si dobil prijetne in neprijetne povratne informacije, zabili so ti gol kot na tekmi.

Ste bili radi v njihovi družbi?

Jelisaveta Seka Sablić: Res je, vedno sem jim govorila, da sem enakovredna in jim tudi odgovarjala, nisem se jim pustila. Prihajali so tudi pisatelji, bila je močna duhovna atmosfera. Takšen je bil bife Ateljeja 212. Šlo je za popoldansko sedenje, sedeli smo tudi po 3 ali 4 ure. Takrat se je tudi precej pilo, jaz nisem. Ljudje so skozi to posedanje postali pijanci. Bilo je pravo boemsko vzdušje. Toda koliko je bilo dobrih stvari, toliko je bilo tudi tistih slabih. Menim, da so tu številni pustili svoje zdravje.
Je ena od slabih plati gledališkega življenja bil strah, da ne boste dobili službe v gledališču?
Jelisaveta Seka Sablić: Takrat so v Beogradu bila le tri gledališča, selekcija je bila do neba, angažmaja sploh nisi mogel dobiti kar tako. Dve leti sem delala v gledališču Boško Buha in igrala fantastičen repertoar, vse glavne vloge, potem pa me je v Atelje vzela dolgoletna direktorica Mira Trailović. Takrat sem stopila na svoje noge, srce mi je igralo. Toda če se preveč ujčkaš v varnem območju, na koncu nastradaš, ne opaziš sprememb, ko se vse menja od zunaj in znotraj. Tako sem padla v krizo, saj se je v Ateljeju spremenil tudi sistem vrednot, slabo sem dobivala vloge. Spomnim se, da me je takrat klical hrvaški igralec Relja Bašić, da igram v Stričku Vanji s tem, da sem ostala v Ateljeju in delala pri Relji v njegovem potujočem gledališču, Gledališče na obisku. Tu mi je bilo lepo, za kar sem Relji zelo hvaležna. Potem sem igrala v še eni predstavi pri njem. Takrat sem se rada pohecala na svoj račun in izgovarjala slavni stavek: “Tile v Zagrebu sploh ne vedo, kako sem tu v Beogradu propadla.” Toda vse to je bilo le v moji glavi, to ni bila objektivna slika. Nato so se v Beogradu začela odpirati mala gledališča: Zvezdara teater, Večerna scena Radović, kjer so delali vrhunski režiserji, kot je Egon Savin in sem vse hitro prerasla s tem, da sem odšla iz Ateljeja in pretrgala čustveno navezo z Ateljejem, kjer sem veliko delala.

Kakšna pa je zgodba med vama z igralcem Draganom Nikolićem?

Jelisaveta Seka Sablić: Dragan je bil moj najboljši prijatelj, bila sva ista generacija. Imela sva iste težave, kako bova po končani akademiji šla, saj nihče ni imel obljubljene službe. Spomnim se, da sem diplomirala z desetko in nikjer nisem mogla dobiti službe. Komaj sem jo dobila v otroškem gledališču Boško Buha, potem pa sem še njega dobesedno vrinila. Ko je dobil vlogo v prvem filmu, ker je bilo glede tega takrat v gledališču strogo in nisi mogel kar tako na snemanja, sem ga prosila, da ne da odpovedi. Vendar vsa sreča, da je dal odpoved in naredil fantastično filmsko kariero. Sem pa šele pred kratkim slišala od hčerke režiserja Žike Pavlovića, da je, ko je snemal film Ko bom mrtev in bel, Žiko prosil, da da vlogo tudi meni, češ da sem zelo talentirana. To mi je tako lepo in obenem smešno, saj tu ni te pravice, še posebej pri Žiki ali velikanih, kot je bil on. Z Draganom sva se družila tudi zasebno, bil mi je kot brat. Potem sem mu bila priča na poroki. Povedal mi je, da se je zapletel z Mileno Dravić, nisem mu verjela, ker je takrat bila že zelo velika zvezda. Spominjam se, ko mi je povedal zanjo, ker mi je tudi sicer vse povedal, da sem mu povedala: “Lažeš, svinja!” Za poročno darilo pa sem mu kupila jedilni servis.

Ste z leti postali modrejši?

Jelisaveta Seka Sablić: Seveda, z leti postaneš tudi bolj sproščen, če si pošteno opravljal svoje delo in si pošteno odgovoril na življenje, v vsakem pogledu postaneš modrejši. Ne strinjam pa se s tem, da je starost kratko malo modrejša.

Ste vse življenje skrbeli za telo, duha in um?

Jelisaveta Seka Sablić: Vsekakor, to je tudi del moje službe in življenjske modrosti. Vseskozi moraš biti pod svojo kontrolo, discipliniran v kreativnem, radostnem smislu, da greš naproti lepoti, nekaterim spoznanjem svojih resnic, svoje iskrenosti do življenja, odnosa do vsega. Tega ne smemo prenehati niti v enem trenutku.

Ste dosledno sledili tistemu, kar ste želeli?

Jelisaveta Seka Sablić: Res je, imam ogromno srečo, da me je vodil talent. V življenju je velika sreča, če se nekdo rodi s talentom, z naklonjenostjo do nečesa.

Je talent dovolj?

Jelisaveta Seka Sablić: Ni dovolj, ampak talent dela selekcijo vsega, te vodi kot neka voda, mali planinski izvir, ki povsod prodre. Talent je čudo. Ne spomnim se več imena dirigenta, ki je kot otrok, pastir mahal s palico nekje na planini in poznejeje postal dirigent. Kako je ta človek prišel do tako sofisticiranega poklica? Vodi te talent, enako kot voda najde pot do pravega mesta.

Kaj vas je ohranjalo v najtežjih osebnih trenutkih?

Jelisaveta Seka Sablić: Skromnost. Ko sem povsem padla, sem vedno rekla: “V redu, ni treba, da sem igralka, igrala bom za otroke.” V nekem trenutku sem celo razmišljala, da bom opravila tečaj za medicinsko sestro. Pomeni, da je vse možno, ampak niti nisem imela kakšnih hujših dram v življenju. Sem pa imela dar, da ločim, kaj je pomembno in kaj nepomembno, da vidim, kaj je vredno in kaj ni vredno, kje so življenjske vrednote in kje malomeščanske pisane laži, ki me nikoli niso zanimale. Vedno sem bila pogumna in jih odrinila z malim prstom. Nisem se bala tega, kaj si drugi mislijo o meni, najpomembnejše mi je bilo, da sem jaz jaz. To sem zase posvojila že med puberteto, ko sem imela konflikte z očetom in mamo glede tega, kako naj se obnašam. Hodila sem na igro, igrala klavir, veliko brala. Moja filozofija je, da je najpomembneje, da sem do sebe odgovorna in čista, s tem pa tudi do drugih. Pri 15 letih sem s prijateljicami šla na morje s šotorom.

Ste bili mladi in napredni?

Jelisaveta Seka Sablić: Imela sem takšen krog prijateljic, tu so se betonirali moji temelji, tu sem tudi končala šolo za barabico. Sem le rojena v Beogradu na Čuburi in imam dva brata … Ti temelji so pomenili, da sem morala vedeti, zakaj nekaj počnem in da bom sama sebi odgovarjala v odnosu do sebe in drugih. Bili smo generacija, ki je bila obrnjena proti literaturi. Največjo izobrazbo sem pridobila v najstniških letih, brala sem Dostojevskega, Sartra, goltala knjige. Takrat so se cenili ljudje, ki so v literarnem, dramskem krožku … V šoli sem bila zvezda v dramskem krožku. Igrali smo tekst Tennesseeja Williamsa. To zdaj sploh več ne obstaja.

Mladinsko gledališče Dadov še obstaja?

Jelisaveta Seka Sablić: Ja, še obstaja, ustanovila sem ga jaz. Iz 14 beograjske gimnazije smo prešli v DADOV s predstavo Tennesseeja Williamsa, potem pa sem bila jezna na njih, ker mi niso dali glavne vloge, in odšla.

Besedilo: Suzana Golubov // Foto: Igor Zaplatil

Liza - 52/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 52/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.