Zelo pogosto se ljudje med sabo ne znamo pogovarjati, sodelovati, potem so tu še čustva in nikoli ne veš, kako se bo nekdo odzval.

Tega se je treba naučiti. Mojca Žirovnik Bocceli je po znanja različnih vsebin šla v širni svet. Ukvarja se s treningom poslovne komunikacije, neolingvističnim programiranjem (NLP), poslovnimi veščinami, treningom poslovne angleščine in pisanjem priročnikov, tudi različnih člankov za revije na temo komunikacije.

Kako to, da ste po znanja različnih vsebin šli v širni svet?

Mojca Žirovnik Bocceli: Zaradi želje po znanju. Je pa tako, da je slovenski trg majhen in je treba znati mogoče kakšno stvar več, če ga primerjam s 60-milijonskim italijanskim trgom, kjer se lahko ukvarjaš le z eno veščino. Pri nas pa je dobro, da imaš širši nabor znanj, ki se dopolnjujejo. Ko eno veščino obvladaš, se potem veliko lažje naučiš še druge. Moraš pa imeti tudi sam pri sebi razvito vest v smislu, če si dovolj usposobljen, da učiš druge, ali bi bilo dobro, da se še kaj naučiš dovolj dobro. Razlika je, če neko veščino izvajaš v praksi ali jo poučuješ. Če je nekdo dober govorec, to še ne pomeni,da zna tudi druge naučiti, kako postati dober govorec.

S čim se pravzaprav ukvarjate?

Mojca Žirovnik Bocceli: Največ se ukvarjam s treningom poslovne komunikacije.

Vaše delo pogosto imenujejo coaching, lahko to poenostavimo z besedo treniranje?

Mojca Žirovnik Bocceli: Sicer beseda trener ne zajame vsega kot beseda coaching, ampak lahko jo uporabljamo. Ana Krajnčeva, zdi se mi, da je s filozofske fakultete, je besedo coaching prevedla v slovenščino – usmerjeno krmiljenje, ampak se ni prijela. Sicer pa se ukvarjam še z neolingvističnim programiranjem (NLP), s poslovnimi veščinami, treningom poslovne angleščine in pišem.

Priročnike?

Mojca Žirovnik Bocceli: Veliko pišem, razen priročnikov tudi različne članke za revije na temo komunikacije. To mi je v užitek.

Drži, da precej delate ena na ena, s posamezniki?

Mojca Žirovnik Bocceli: Ja, ogromno, imam pa tudi skupine. Je pa res, da je delo ena na ena, se pravi s posameznikom, ogromen prihranek časa, čeprav je dražje. Stranka se hitreje nauči.

Želite svoje stranke spodbuditi, da sami v sebi poiščejo tisto najboljše in to uporabljajo sebi v prid?

Mojca Žirovnik Bocceli: Če se le da. To je povsem res, ker je moje delo sestavljeno iz dveh stvari. Se pravi: kaj posameznik želi doseči in kako bo do tega prišel. Delo pa se začne z vprašanjem, zakaj je dobro, da se naučim pogovarjati tako, kot je treba s svojimi sodelavci ali z nadrejenimi. Najprej poiščemo smisel, potem kaj in nato še kako. Če ljudje najprej dobijo odgovor na vprašanje, zakaj, osmislijo tisto, kar bodo v nadaljevanju delali, s tem pa jih motiviraš.

Zakaj ljudje do vsega tega ne morejo priti sami?

Mojca Žirovnik Bocceli: Ker ne znajo. Raziskave kažejo, da se v življenju lahko naučimo česarkoli. Dejstvo pa je, da otroke učijo seštevati, pisati, brati ... nihče pa jih ne uči, kako se med sabo pogovarjati, kako prezentirati stvari. Otroci recimo preberejo knjigo in jo morajo predstaviti pred razredom. Nihče jim ne pove, kako. Kakor jim tudi nihče ne pokaže, kako naj med sabo rešujejo zapletene situacije, recimo, če se dva skregata. Potem ti otroci odrastejo in gredo v službo in tega še vedno ne znajo. V službi pa je presija, vzamejo te in zelo pogosto pričakujejo in si želijo takojšnje rezultate. Ko pa pride do nekega razhajanja, začnejo iskati vzroke, zakaj je tako. Včasih je tudi tako, da je kdo razporejen na napačno delovno mesto, ampak zelo pogosto je razlog v tem, ker ljudje med sabo enostavno ne znajo sodelovati. Ne znajo se pogovarjati, povedano po domače. Pa še nekaj je, ljudje nismo stroji. Čim imaš opravka s čustvi, nikoli ne moreš 100-odstotno vedeti, kako se bo nekdo odzval. Tega se je treba naučiti. Danes je to še toliko bolj pomembno, ker nimamo časa za druženje. Včasih so se ljudje več družili, danes pa vsi tečejo od službe do tega, da razvažajo otroke po aktivnosti, potem zvečer še sedejo za računalnik, poleg tega pa je vse potrebno opraviti na hitro.

Mojca Živornik Bocceli

Mar niso zadeve, ki nastanejo na hitro, običajno slabše kakovosti?

Mojca Žirovnik Bocceli: Drži. Če želiš pridobiti neko novo znanje, to ni nikoli dogodek, to je vedno proces. Vedno povem, da je zato, da se bo nekdo naučil tega in tega, potreben določen čas, treba pa je tudi upoštevati posebnosti posameznika.

Ste še malo psihoterapevta?

Mojca Žirovnik Bocceli: V to se nočem spuščati, ker to nisem, se pa zgodi, da kaj takega pride ven in potem priporočim kakšno urico, dve ali več, če je treba, s psihoterapevtom. Cilj krmarja je postavljanje in doseganje ciljev. Razlogi, zakaj nekdo ne doseže cilja, so lahko marsikje. Ne le v pomanjkanju znanja, veščin, ampak tudi v psihi. Še tako je, da je naša lepa Slovenija majhna in so ljudje zelo pogosto zaradi občutka varnosti, ki je sicer popolnoma navidezna, držijo službe, v kateri mogoče že leta stagnirajo ali celo nazadujejo. Imajo občutek, da morajo ostati v Sloveniji, sploh ljudje srednjih let, in čepijo tu, ker menijo, da bodo zunaj težko našli nekaj primerljivega.

Menite, da človek lahko svoj minus pretvori v plus ali celo v presežek?

Mojca Žirovnik Bocceli: Najpogosteje je tako, da trenerja pokličejo na pomoč, ko že gre kaj narobe. Kdaj pa kdaj bi kazalo o tem razmišljati že malo prej, ko je vse lepo in prav in so rezultati v redu. Na to načeloma nihče ne pomisli, je pa ravno takrat idealen čas, ker takrat, ko gre vse narobe, je že pozno. Saj se da vse rešiti, je pa presija toliko večja. Stres pa je lahko pozitiven ali negativen. Pa še nekaj je. Ko se lotiš skupine ali posameznika in prideš z določenim namenom, recimo, da jih naučiš pogajanja, se zelo pogosto zgodi, da pridejo ven vprašanja, ki se dotikajo neke povsem druge teme. Ravno zaradi tega je tudi prišlo, do tega, da je dobro, da se naučim še to in to ...­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­ da znam odgovoriti na neka vprašanja.

Kaj pa ste počeli v Firencah?

Mojca Žirovnik Bocceli: Tam sem živela. Bila sem na šolanju v Kaliforniji blizu San Francisca in tam spoznala moža, Italijana. Nekaj časa sva imela ljubezen na razdaljo, ker je iz Firenc, nato sva se odločila, da se preselim tja. Odprla sva bed and breakfast, s čimer se je sicer bolj ukvarjal mož, jaz pa sem se še vedno vozila v Slovenijo in tu delala. Saj je bilo v redu, ampak danes tega ne bi več počela. Potem se mi je nabralo toliko dela in še hčerko sem rodila, da nisem več zmogla. Hčerka me je pogrešala, trgalo se mi je srce in je mož enkrat za novo leto rekel, da se bomo preselili v Ljubljano. In smo se.

Ste zdaj zadovoljni, ker živite v Ljubljani?

Mojca Žirovnik Bocceli: Zelo sem zadovoljna, Slovenija je tako lepa. Sploh ne vemo, kako nam je tu lepo. Dokler ne poskušamo živeti nekje drugje v razvitem svetu, sploh ne vemo, kaj vse imamo tu. Ni primerjave s tukajšnjimi javnimi storitvami in tistimi v Firencah. V Firencah do ginekologa sploh ne prideš, če je kaj narobe, razen če ne greš k zasebnemu zdravniku.

Kako pa se vaš mož počuti v Sloveniji?

Mojca Žirovnik Bocceli: Zelo dobro. Sicer pravi, da so Slovenci malo bolj zaprti in mu to malo manjka. Ukvarja se s svetovanjem start upov na italijanskem trgu, vodi pa tudi team buildinge. Toskana je zelo lepa, imajo dobro hrano, vina. Sem se pa tam veliko naučila.

Kaj recimo?

Mojca Žirovnik Bocceli: Kapučino se pije do 11.ure zjutraj, po enajsti esspresso ali macchiato. Nutela je ta boljši čokoladni namaz, ampak namažeš jo na kos belega kruha brez masla, da se v želodcu dobro zatakne. Testenine moraš kuhati eno minuto manj, kot piše na vrečki. Naučila sem se tudi, da vsaka omaka ne gre z vsakim tipom testenin.

Kaj so vas Italijani še naučili?

Mojca Žirovnik Bocceli: Naučili so me piti vino. Oče mojega moža, ki je pred kratkim umrl, je bil velik ljubitelj vin, sommelier. Božično kosilo je po navadi bilo sestavljeno iz predjedi (antipasto), dveh ali treh prvih krožnikov (primi), dveh drugih (secondi) in sladice (dolce) in k vsaki jedi spada svoje vino. Tast je na mizo prinesel vino in razložil, kakšno je. Ni bilo kot pri nas, rekel je le, da je vino na mizi, in če si ga ne bomo sami natočili, ga ne bomo pili. Začeli smo jesti ob enih popoldne, končali pa tam nekje ob devetih zvečer. Večerja je med osmo in deveto, za mizo se sedi do polnoči, ker gre za druženje. Za Italijane hrana ni energija, za njih je hrana užitek.

Ste tudi v Italiji 'pobasali' znanje, ki ste ga potrebovali, in se vrnili nazaj?

Mojca Žirovnik Bocceli: Ja, tako je. Čeprav kuhati ne znam, kuha mož. Pravi, da ko kuham, jemo dunajske zrezke. Saj je tudi to v redu, ne moreš vedno jesti zrezkov, kakor tudi testenin ne.

Lepo si širite obzorja s spoznavanjem različnih kultur.

Mojca Žirovnik Bocceli: Ja, povsod sem bila, v Ameriki, Londonu, Lizboni, Budimpešti, na Vzhodni in Zahodni obali ... Prelomna točka v mojem življenju je bila tam, kjer sem spoznala moža, se pravi v San Franciscu. Tam sem videla ljudi, ki so prišli z vsega sveta in se sploh z ničimer ne obremenjujejo. Stanovanjce sem si delila z Angležinjo iz Londona, ki je imela super službo, delala je v nabavi v eni izmed večjih veleblagovnic, kot je naš Mercator. Ampak rekla je, da je čas za spremembo. Sicer je dobila zajetno odpravnino, česar pri nas ni in se prešolala. Pa ni bila edina, tam je takšnih bilo vsaj polovica. In to me je povsem impresioniralo. Ljudje nič ne komplicirajo. Slovenci smo ziheraši. Nismo slabši od drugih, smo pač drugačni. Pri nas je ta miselnost še iz časa socializma, ko so vsi imeli službe za nedoločen čas in ugodna posojila, časi pa so se spremenili.

Če smo že pri zaposlitvah, je komunikacija tista, ki odpira marsikatera vrata, recimo tistim, ki iščejo zaposlitev?

Mojca Žirovnik Bocceli: To drži. Iskalci zaposlitev naj kar sledijo sanjam, ampak naj razmišljajo tudi o tem, da sanje spremenijo v cilj. Če le sanjaš, potem to ostanejo zgolj sanje. Cilj postane takrat, ko začneš iskati načine, kako ga boš dosegel. Takrat, ko si zarišeš ali zamisliš neko pot, takrat sanje postanejo cilj in potem, ko prideš do te točke, se poklopi celotno vesolje. Največja neumnost je biti v neki službi zaradi navidezne varnosti. Varnost je samo v tem, kar imaš, kar lahko nosiš s sabo. To je znanje. Če imaš določeno znanje, si vsekakor več upaš, si bolj pogumen, odločen, samozavesten ... Znanje je nekaj, česar ti ne more nihče vzeti.

Kako je s čustvi v poslovnih pogovorih?

Mojca Žirovnik Bocceli: Čustva so prisotna, ne moremo se jim izogniti. Francoski filozof René Descartes je v 17. stoletju želel dokazati, da smo ljudje samo racionalna bitja. To ni res. Če ti nekdo v trgovini reče neko besedo, se bomo odzvali nagonsko. To so čustva. Se pravi, da mu boš zabrusil nazaj. Temu se ne da izogniti. Je pa res, da se je treba naučiti upravljati lastna mentalna stanja, ki so lahko takšna in drugačna. Treba se je naučiti in se sprostiti, ne se bati. O čustvih je predvsem treba spregovoriti in razumeti druge, kako se v določenem položaju počutijo. To je empatija.

Pomagate ljudem, da se naučijo upravljati svoje resurse?

Mojca Žirovnik Bocceli: Tako je. NLP pravi, da so vsi resursi v nas samih, le ven jih je treba potegniti in uporabiti. V življenju je čas za solze in čas za smeh. Če si žalosten, razočaran, če si izgubil nekaj, kar ti je drago, tega ni treba povsem obrniti na pozitivno. Potem si kot nekakšen stroj. Ravno sem imela stranko, ki je dobila povratno informacije od zaposlenih in bila zelo iz sebe. Pretreslo jo je, kako jo doživljajo. Rekla sem ji, da je danes čas, da je razočarana, potem, ko bo prespala, pa bova poiskali način, kako bo vse to popravila. To se lahko vsakomur zgodi. Najpogostejši razlog za to je pomanjkanje časa. Tako si skoncentriran na svoje delo, da ljudi okrog sebe niti ne vidiš.

Sliši se blazno enostavno, zakaj se nam kljub temu zalomi?

Mojca Žirovnik Bocceli: Mogoče imamo te resurse preveč dobro pospravljenje. Tako so dobro pospravljeni, da so zaklenjeni in smo pozabili, kam smo dali ključ, zaradi česa ne pridemo do njih. Ne damo si možnosti. Vemo, da jih imamo, ampak treba je poiskati ključ in ga vtakniti v ključavnico, odkleniti in to iz tistega predala potegniti. Zato je potrebna želja oziroma motivacija.

Je vaša prednost, da do strank ne nastopate kot učiteljica?

Mojca Žirovnik Bocceli: Menim, da je. Tako me ljudje vidijo kot povsem normalnega človeka, ker si, ko tam stojiš, eden izmed njih in je potem učni proces veliko bolj učinkovit in bolj sodelujejo, sprašujejo. Potem to ni učenje, ampak postane doživetje. Če znaš ustvariti okolje, kjer ti ljudje zaupajo, se bodo tudi lažje in več naučili in tudi to potem uporabili. Če gredo po izobraževanju na delovno mesto in je vse tako, kot je bilo prej, potem niso nič naredili.

Drži, da ste, razen do strank, široki tudi do ljudi, ki imajo manj?

Mojca Žirovnik Bocceli: Do nedavnega sem bila botra sedmim ali osmim otrokom, prek druge organizacije pa kupujem še božična darila. Od julija naprej pa bom botra le enemu otroku.

Zakaj?

Mojca Žirovnik Bocceli: Daješ, daješ in nič ne dobiš nazaj, pa ne mislim finančno. Čustveno sem izmozgana, ne morem več. Vsak mesec sem redno do 15. toliko in toliko nakazala. Ne morem več. Morala bi obstajati platforma, ki bi omogočala komunikacijo med mano, botro in tistim, ki mu darujem, ne da bi vedel, kdo sem jaz in jaz, kdo je on, ker to ne smeš. Saj ti včasih kaj pišejo, ampak v današnjih časih ne bom pisala pisem. Za vsakogar sem povedala pol leta vnaprej, da ne bom več botra, in se zahvalila za sodelovanje. Niti vprašali me niso, zakaj nočem več sodelovati. Sicer bom mogoče čez pol leta imela ponovno deset botrstev, za zdaj pa bom imela le enega. Počutim se izčrpano. Sicer mi je najboljša prijateljica rekla, da če sem pripravljena in sposobna dati, naj dajem in so ti ljudje verjetno obremenjeni z vprašanjem, kako preživeti, ne pa da se mi zahvaljujejo in pišejo. V redu je, ampak očitno nisem med tistimi, ki bi lahko kar naprej samo dajali. Ne! Želim si več povratnih informacij, kontaktov in jasno, da bo potem tudi moje dajanje imelo nekakšen smisel.

Kako ste predstavili hčerki to, da prispevate za druge otroke?

Mojca Žirovnik Bocceli: Povem ji, da je to za tiste otroke, ki imajo od nje nekoliko manj, in to zelo razume. Nikoli ne rečem, da gre za revne, ampak da so to otroci, ki imajo manj. Prav tako ji nikoli ne očitam, da naj pazi, kako s čim dela. To ni pošteno, zakaj bi se počutila krivo, ker ima. Je pa tudi res, da se je iz tega tudi sama marsikaj naučila. Recimo, ko pospravljava njeno sobo, narediva kup s stvarmi, ki jih bomo dali naprej. In včasih bi dala naprej tudi tako igračo ali stvar, ki je še ne more. Rečem ji, da je lepo, da pomagamo, moramo pa tudi poskrbeti zase. Posledica tega, da sem prekinila z botrstvom, je, da sem prišla na idejo, da bi od jeseni pro bono organizirala srečanja za odrasle, v smislu, kako se med sabo pogovarjati, da se bomo bolje razumeli. Tako bom vseeno prispevala, ker me to veseli.

Foto: Goran Antley

Liza - 23/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 23/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.