Ana Roš iz kobariške Hiše Franko letos praktično ni bila izpuščena z nobenega seznama, ki se je začel z besedo najboljši ...

Najprej je bila oklicana za najboljšo kuharsko mojstrico letošnjega leta na svetu, na podlagi izbora akademije 50 najboljših restavracij na svetu (The World's 50 Best Restaurants).

Potem je revija Restaurant razglasila seznam najboljših restavracij sveta od 51. do 100. mesta in Hiša Franko se je znašla na 69. mestu. Na prvem izboru za najboljše restavracije v Sloveniji pa je bila proglašena za najboljšo restavracijo v zahodni regiji ter obenem izmed 140 predlaganih restavracij dobila še naziv najboljša restavracija v Sloveniji.

Torej, kaj pravi NAJBOLJŠA doma in v svetu?

Ana Roš, ki se vztrajno prebija v sam svetovni kulinarični vrh, se je med najboljše kuharske mojstre uvrstila po Netflixovi seriji Chef's Table, v kateri je bila ena od epizod posvečena Hiši Franko in njej. Kar se pa tiče Slovenije, je vizija izbora za THE Slovenia Restaurant awards, naziv najboljša restavracija v Sloveniji, mednarodna prepoznavnost Slovenije kot gastronomske turistične destinacije, dolgoročen dvig kakovosti storitev in obisk v restavracijah ter razvoj zdrave 'foodie' kulture Slovencev.

Zmagovalne restavracije in tudi preostale v Sloveniji bodo objavljene v turističnih mapah ter knjigi o najboljših restavracijah.  Po razglasitvi, ki je potekala na Fužinskem gradu v Ljubljani, sta Ana Roš in njen soprog Valter Kramar podala izjavo in odgovarjala novinarjem na vprašanja.

O svojih začetkih pa je med drugim Ana Roš povedala: "Valterja sem spoznala, ko sem bila študentka in je že takrat poskušal svojemu očetu in mami dopovedati, da je gostinstvo nekaj drugega od klasičnega načina, ki sta ga znotraj restavracije vzpostavila. Minilo je veliko časa, preden sva z Valterjem prevzela restavracijo. Na vsak način je minilo skoraj 20 let zato, da sva dosegla to, da sva danes prevzela ta naslov. Mislim, da nobena sprememba ne pride kar tako in mora dozoreti, da se zgodi."

Kaj je bilo tisto, da se je zgodil današnji preskok, ste mogoče gostom prilagodili jedi?

Ana Roš: Gotovo je bilo nekaj srečnih trenutkov, ker menim, da ni vse v talentu in kvaliteti. Zagotovo je veliko, ampak mora biti tudi kanček sreče. Na tej poti sva tako srečala zelo prave ljudi, ki so naju predstavili primernim ljudem.

Spomnim se, ko je prišla italijanska novinarka in poskusila nekaj jedi ter potem rekla: "To je tako dobro! Zakaj o tem nihče nič ne ve? Dajmo, govorimo o tem." Odgovorila sva ji, da pojma nimava, zakaj o tem nihče nič ne ve, je pa res, da sva takrat bila še zelo na začetku.

Poskrbela je, da s komerkoli je govorila, je slišal zgodbo o Hiši Franko, o soški postrvi in drugih jedeh, ter tudi osebno poskrbela, da so ti ljudje prišli. In potem so prišli še drugi pomembni ljudje, ki so slišali za nas od nekoga drugega pomembnega.

Menim, da se nič ne zgodi samo od sebe in je mreženje zelo pomembno. Midva sva imela med sabo precej huda trenja, ker so bili trenutki, ko sva vedela, da morava z domačega ognjišča, da je treba iti v svet in začeti mrežiti.

Zavedala pa sva se tudi, da morava vzdrževati družinsko življenje. Imela sva dva mala otroka, psa in mačke. Skrbela sva za otroka, ju osebno vozila na tekme in še danes ju voziva, kamor je treba, ter skrbiva, da sta srečna in zadovoljna ter rasteta v zdravi družini. Prva misel, da vzpostaviva piar oziroma marketinško ekipo, je bila šele oktobra lani.

Čutite težo priznanj?

Ana Roš: Čakalna vrsta je večja, s tem pa tudi teža. Do Netflixove serije sva bila bolj svobodna, kar se tiče odgovornosti, zdaj je svobode manj. Začelo se je z Netflixovo idejo, da se pri nas ustavijo gostje z Nove Zelandije, Kanade, Amerike ali od drugje, razen široke javnosti pa vplivajo tudi drugi kuharji in lastniki restavracij in se avtomatično potrudiš za vsakega gosta.

Ni več takega učinka presenečenja, ki so ga lahko obiskovalci doživeli v Sloveniji, zdaj gostje pridejo z določenimi pričakovanji in marsikdo pride k nekomu, ki je prevzel lovoriko, zato, da se pohvali, da je bil tam. Ni mi lahko, ker se pripravljam, osebno se nočem spremeniti in se tudi nisem nič spremenila.

Bodo jedi to sezono popolnoma drugačne?

Ana Roš: Ne, kuhar izraža sebe, letne čase in okolje. Že lani nisem kuhala istih jedi kot predlani, ker sem se vmes toliko spremenila. Tega mi ne moreš vzeti, takšna sem. Včasih je Valter jezen name, ker je bil še pred tremi dnevi popolnoma drugačen krožnik.

Včasih se krožniki menjajo na tri dni, včasih za en krožnik potrebujem ves mesec, ker ne zmorem, saj sem preveč utrujena in mi glava ne deluje. Pridejo trenutki, ko delaš ure in ure, se razdajaš, ampak potem, če ne vračaš telesu in ne greš spat, si izčrpan.

Najina ključna naloga je skrb, da ostajava sveža, dobre volje in nasmejana! Samo takšen človek lahko ustvarja. Če bova izgubila ustvarjalnost, sva izgubila vse. Nič se ni spremenilo, mi smo popolnoma enaki, toda meni se nam bo vsako leto spreminjal. Tako kot čutimo, takšen bo. 90 odstotkov ljudi reče, da jim je meni dober, boljši kot lani, 10 odstotkov pa reče, da so jim bile lani tri jedi boljše. To je zato, ker kuhamo iz srca in nas zato 85 odstotkov ljudi obožuje, 15 pa res ne mara, saj nismo nič vmes.

Kako je s čakalno vrsto za mizo pri vas?

Ana Roš: Po pravici povedano, o tem nimam pojma. Nič pa ni samo po sebi umevno. Slovenija je majhen prostor in potrebuješ večjo in boljšo bazo gostov. Od tod je najina odločitev, za katero sva potrebovala vse življenje, da najameva majhno skupino, ki jo sestavljata dva človeka, da nama bosta pomagala izbirati pravilne stvari, imava pa še vedno svobodo, da se odločiva, kaj želiva in česa ne. Prošenj za dogodke je na dan deset in pravilna izbira je zelo pomembna.

Se vam zdi, da imajo mladi napačno predstavo o poklicu kuharja?

Ana Roš: Zaposlitev v gostinstvu večina dojema kot romantičen poklic, ko pa se srečajo z realnostjo, vidijo, da je to delo vse prej kot samo kreiranje in postavljanje krožnikov. Treba je recimo nabrati regrat, ga neštetokrat oprati, da nima zemlje in podobno.

Preden nastane čudovit krožnik, je potrebne veliko predpriprave. Številnim, ki delajo v gostinstvu, ali tistim, ki bi radi, se zdi, da mora ta osnovna dela opraviti nekdo drug, ampak ne, če je treba, tudi jaz lupim krompir in korenje. Lani sem do avgusta to počela praktično vsak dan. Mlajša generacija ima res romantično predstavo o gostinstvu. Vsi imajo v glavah lepe krožnike, do katerih se pride po korakih.

V čem najdete navdih?

Ana Roš: Zame je ključno to, da po svetu hodim z odprtimi očmi. V tem primeru je vse okrog nas lahko navdih. Predvsem pa bi vsak od nas moral navdih iskati v sebi, in ne v drugih, saj ustvarjamo svojo zgodbo, zelo neodvisno od zgodb drugih. Ti moraš ostati ti.

 

Liza - 19/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 19/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.