Povsod po svetu je politika zelo delikatna tema.

Veliko naših osebnih načel in prepričanj je namreč vezanih na politiko, zato lahko raznorazne politične razprave hitro zatavajo na preveč osebno področje, kjer se potem čutimo, da moramo braniti neke naše vrednote ali opravičevati naš življenjski slog. Temu primerno se raje uporabi tisti stari dobri odmev: ”Ne bomo se zdaj pogovarjali o politiki.” Ali pa: ”Zdaj ni čas za politične teme.” In potem se veliko pogovorov o politiki nikoli ne zgodi, čeprav bi se morda morali.

Namreč, v Sloveniji – pa niti ne izključno pri nas – se zdi, da pogovori o politiki avtomatično pomenijo prepir o tem, za koga navijate. Za desne ali za leve. A to sploh ni bistvena politična tema. Politika je namreč veliko več kot tekmovanje v popularnosti med politiki. Politika je del našega vsakdana, vključuje vso družbeno problematiko, ki ima lahko dramatične posledice na naša življenja. Pogovarjati se o politiki torej pomeni, da se pogovarjamo o tem, kako bi radi živeli.

A žal je tako, da ko se omeni politika, večina ljudi pomisli, da to vključuje dolgočasne stvari, ki z realnim življenjem nimajo nobene zveze in o katerih se pogovarjajo samo geriatrični zombiji in dolgočasni študentje politologije. Kar seveda ni res. Izogibanje pogovorom o političnih vprašanjih zmanjšuje politično pismenost naroda, kar na koncu vodi do situacije, ki je v Sloveniji zadnja leta še kako očitna – da vsake volitve postanejo le tekmovanja v popularnosti, namesto da bi ljudje volitve izkoriščali za dejansko izboljševanje naših življenj. Poleg tega, seveda, da je politika odlična rezervna tema za klepet z ljudmi, ki ne gledajo Igre prestolov.

”O politiki se ni smiselno pogovarjati …”
Ljudje ob omembi politike pogosto pomislijo na neke abstraktne pojave, kot so ekonomski problemi na državni ravni, pravne regulacije, ki se jih ne tičejo ali diskriminacijske pojave do skupin, katerih ne poznajo niti enega predstavnika. Zato se jim o tem ne zdi smiselno pogovarjati, ker se jih v bistvu ne tiče. Dokler nekaj ne vpliva neposredno na njihovo dejansko življenje, se politične teme preprosto ne zdijo urgentne.

Tu se pojavi prvi razkol. Namreč – različne politične teme so različnim ljudem različno pomembne. Kakršnekoli spremembe na področju samostojnih podjetnikov vas verjetno kaj malo brigajo, če niste samostojni podjetnik ali če ne poznate nikogar, ki bi gnal svoj lastni s. p. Toliko hitreje pa verjetno zastrižete z ušesi, če si lastite malo podjetje in se začnejo pogovori o spremembi obdavčenja, ker zna to vplivati na vašo odločitev, če boste v pisarni obdržali Jožico in Francija, kar zna še kako vplivati na dobrobit pridnih, delavnih ljudi. Podobno je z vsemi politično obarvanimi tematikami. Če nikoli niste bili v stiku z rasizmom, verjetno mislite, da je to nekaj, kar se dogaja v filmih in občasno na Twitterju, precej drugače pa na to verjetno gleda nekdo z malce bolj eksotičnim poreklom, ki so ga brez tehtnih razlogov maltretirali na kakšnem letališču. Ali nam bolj domače: nekaterim je popolnoma nepomembno, če se gradi spomenik vojnim žrtvam, drugim pa je to verjetno še kako pomembna politična tema, ker je njihovo resnično življenje nekako povezano s tem političnim vprašanjem.

Torej – nihče v resnici ne more objektivno kategorizirati pomembnosti političnih tem, ker vsak zelo osebno pristopa do vsake politične teme. Ko torej nekomu, ki želi govoriti o neki politični temi, rečemo, da se o politiki ni smiselno pogovarjati ali pa, da zdaj ni čas za pogovore o politiki, s tem napačno sodimo pomembnost tega pogovora po neki lastni prioritetni listi. Posledično ljudje raje nič ne rečejo, ker se bojijo, da jih bo nekdo osramotil s tem, da bo z odmikom od pogovora razvrednotil njihovo sentimentalno vpetost v specifično politično problematiko.

Zato ne sprejemajte pogovorov o političnih temah kot besednih dvobojev, temveč kot intelektualno vajo, kot zabavno debato, ki lahko širi obzorja misli in duha. Prek političnih debat se lahko o sočloveku naučimo zelo veliko.

”Če govorim o politiki, me bodo zaradi mojih prepričanj lahko obsojali …”
Politiki so že dolgo nazaj odkrili, da se ljudje bolj vestno udeležujejo volitev, če nasprotujoče stranke druga proti drugi uporabljajo ostre besede in fraze, ki spodbujajo trenja in prepire. Politiki znajo še tako preprosto debato spremeniti v besedno vojno ”mi proti vam”, zasičeno z bolj ali manj racionalnimi argumenti, s čimer namensko polarizirajo volilno bazo in jo dražijo v popolnoma športni odnos do politike – torej, volitve so kot tekma, kjer moramo preprečiti, za zlobna stran ne zmaga. S tem vsaka politična vsebina dobi popolnoma binaren naboj – je torej negativna ali pozitivna brez nians, pač, glede na to, za koga navijate, - ljudje pa drug drugega začnejo obsojati glede na to, katero vsebino podpirajo. To je na koncu približno tako, kot da bi na dan tekme s športnim šalom Olimpije zakorakali med razgrete mariborske navijače.

Ob takšni polarizaciji so potem mirni pogovori skorajda nemogoči. Če naletimo na nekoga, ki podpira drugačne politične vsebine kot mi, ga nemudoma obsodimo, vse, kar reče, pa odmislimo kot norosti. Vidimo ga le še kot karikaturo človeka in to samo zato, ker navija za politično vsebino, ki jo mi sklepamo za »napačno«. Če se vam to dogaja, bi vam morda prišla prav taktika, ki jo uporabljajo v agenciji CIA, kjer so odkrili, da se z ekstremisti najlaže pogovarjajo tako, da jih preprosto … poslušajo. Če srečate nekoga, ki ima drugačna politična prepričanja kot vi, morate razumeti, da on zase verjame, da počne tisto, kar je pravilno in pravično. Tudi vsak ekstremist verjame, da je v resnici on dober in vsi ostali slabi. Ko znamo poslušati ljudi, ki mislijo drugače, razvijemo sposobnost razumevanja, zakaj nekateri ljudje podpirajo načela, ki jih podpirajo. Poslušanje še ne pomeni, da vas želi nekdo odtrgati stran od vaših načel – poslušanje pomeni le, da jih želite razumeti.

”Politika me ne zanima …”

Če politika namigne, da se obeta sprememba kolektivne pogodbe, ki zna ogroziti vašo mesečno plačo, to verjetno sprejmete kot zelo oseben in realen problem. Če pa nekje na drugem koncu sveta izbruhne vojna, v kateri umre kup nedolžnih ljudi, se to hitro zdi kot le hipotetičen problem z izmišljenimi liki. Ta razlika v empatiji med težavami, ki so nam oddaljeni, je popolnoma logična. Če bi se čustveno intenzivno angažirali za vsak politično-družbeni problem na svetu, bi lahko vsak dan preživeli hlipajoč v fetus položaju. Kaj pa, ko se to prevede v problematike, ki so popolnoma lokalnega značaja, a jih vseeno tretiramo kot nepomembne?

Raziskave po državah Zahoda namreč kažejo, da imajo mladi med 18. in 26. letom starosti strašljivo nizko poznavanje politike o svoji domači državi. Ko so jih spraševali, koga bodo volili, so večinski odgovori bili 'nikogar' ali pa 'ne vem', prav tako pa večinoma niso vedeli, koga so volili prijatelji in starši. Kar pomeni, da so pogovori o politiki med mladimi – tistimi, ki bi jih prihodnost družbe, v kateri živijo, morala najbolj zanimati – skorajda neobstoječi. Temu primerno se je mladim danes še toliko težje sploh začeti pogovarjati o politiki, ker večine tako ali tako ne zanima, se jih ne tiče ali pa imajo občutek, da tako ali tako ne morejo ničesar spremeniti.

Kar pa ni res. Volitve so dokazano najboljša priložnost za uveljavljanje sprememb ljudstva, je pa res, da je veliko odvisno tudi od ponudbe, ki se na volitvah predstavi. A dokler nacija ne potiska k spremembam, tega tudi politika ne bo ponudila. Da pa se ljudje sploh lahko začnejo obračati proti spremembam, je prav, da se znamo o politiki tudi pogovarjati. Strpno in razumevajoče, seveda, saj si na koncu verjetno vsi želimo, da bi šli na – bolje.

Foto: Shutterstock

Liza - 44/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 44/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.