5. januar 1907–11. marec 1992

Anton se je rodil v obrtniško-kmečki družini s 16 otroki v Spodnji Polskavi pri Slovenski Bistrici na Štajerskem. 

Oče je bil mizar, mama pa šivilja. Bil je najstarejši otrok, odraslo dobo pa so poleg Antona dočakali le še štirje. Kot najstarejši bi moral prevzeti družinsko obrt, a je bilo veselje do knjig, ki jih je dobesedno požiral, močnejše.

Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju ter bil odličen učenec. Mariborsko gimnazijo je začel obiskovati leta 1920. Po maturi je eno leto v Parizu študiral francoščino, kjer se je preživljal kot natakar in statist v gledališču. Po vrnitvi domov se je na ljubljanski univerzi posvetil romanistiki in slovenščini. Že kot dijak je pisal za gimnazijske liste, kot študent pa je za dnevne časopise pisal reportaže o Parizu, svojem popotovanju po Češkem ...

Poroka

Med študijem se je poročil z učiteljico iz domače vasi Adelo Oprauš, s katero je imel hči Aldo in sina Boruta. Po poroki sta se preselila na Polenšak v Slovenske Gorice, kjer je imela žena službo. Diplomiral je leta 1931 in bil nekaj časa brezposeln, kar je izkoristil za pisanje, in takrat so nastale njegove prve povesti. Leta 1932 pa je dobil službo na ptujski gimnaziji kot profesor francoščine in slovenščine. Z družino se je preselil v bližino Ptuja na Dornavo in tam živel do začetka 2. svetovne vojne. Leta 1941 so bili deportirani v Srbijo (Arandjelovac, Zaječar, Ćuprija, Beograd), kjer so ostali do leta 1945.

Po vojni je bil še leto dni profesor na Ptuju, potem je poučeval v Mariboru, leta 1955 pa se je preselil v Ljubljano, kjer je poučeval na Šubičevi gimnaziji. Med letoma 1946 in 1950 je bil izvoljen za ljudskega poslanca socialistične republike Slovenije. Veliko je potoval, si ogledal domovino, videl veliko evropskih držav, obiskal pa je tudi Rusijo, ZDA, Egipt, Sudan in Etiopijo, kjer je kot ambasador deloval njegov brat Jože. Učiteljsko se je upokojil leta 1965, nadaljeval je s pisateljevanjem, bil pa je tudi glavni urednik revije Nova obzorja. Od leta 1976 je bil dopisni član SAZU, od leta 1981 pa njen redni član. Umrl je pri 85 letih v Ljubljani, pokopan pa je v rodni Polskavi, kjer so po njem poimenovali osnovno šolo in ulico.

Pisateljevanje

Pisati je začel kot dijak, njegovi vzorniki pa so bili Dostojevski, Tolstoj, Roland in Gandi, ki so še bolj vplivali na njegovo čustveno socialno usmerjenost.  Skupaj s Prežihovim Vorancem in Miškom Kranjcem spada k smeri socialnega realizma. Bil je zelo ploden pisatelj, ukvarjal se je predvsem z romanom, povestjo, črtico in novelo. Pisal je tudi humoreske in potopise, scenarije za radio, film in televizijo. Najbolj je poznan po svojih mladinskih delih, kot so Tajno društvo PGC (1958), Gimnazijka (1967) in Mladost na stopnicah (1962) ter velja za enega najbolj učinkovitih sodobnih pisateljev za otroke in mladino. Med njegova najpomembnejša dela spadajo še romani Lukarji (1936), Na splavih (1940), Nebo nad domačijo 1960), Udarna brigada (1946), Deček z dvema imenoma (1955), Vinski vrh (1946), Čudovita pot (1986), Pretrgana naveza (1971) in Delovni dan sestre Marje (1980). Posebej velja omeniti tudi njegove izseljenske romane Kje ste, Lamutovi? (1958), Lastovka čez ocean (1966), Črni labirint (1960), ki jih je napisal, ko je obiskal dežele, kjer bivajo Slovenci. V svojih delih je obravnaval tudi teme iz NOB, pregnanstvo v Srbijo in srednjeveško zgodovino Slovencev.

Foto: Wikipedia in arhiv SAZU

Liza - 02 / 2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 02 / 2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.